o glasbi

moj oče me je nekoč davno dobro glasbeno definiral. rekel je, da ima vsak človek eno frekvenco, ki mu paše, zato po navadi ljudje poslušajo večinoma isto zvrst glasbe. ker jaz temu ne ustrezam, nimam posluha. in najbrž je res temu tako....

zakaj pa nimam frekvence= ker sem bila vedno pri očetu, ko je popravljal zvočnike, in testiral celotni slišni spekter, in če je pri kakem zvoku čudno rezoniral, je potem na tistem zvoku vztrajal in vztrajal....in sama pri sebi sem si vedno popevala tist ton....podobno pri sesanju.....sem štartala iz zvoka sesalca, in nato vedno bolj eksperimentirala z "solažami" in vračanjem nazaj na bistvo - sesalec. zato imam tudi tako eklektičen glasbeni okus, ki bazira na kaki čisto nepomembni zadevi....

recimo na karizmi pevca. in to mišljeno karizmi v narekovajih, ker mi ravno Morrison predstavlja s svojo hedonistično "kako ste kaj bejbe, jest sem zadet" pozo najbolj odbijajočo figuro. čeprav mi je muzka všeč, sam njegove face ne morem videt :)*

podobno Plant v poznejši dobi, kjer še komada ni več mogel odpeti, ker je bil tako zavzet nad svojo pozo in premajhnimi hlačkami in srajčkami in plapolajočimi lasmi. pri tem naj dodam, da sem ravno letos padla okoli, ko sem našla res res stare posnetke, ko je bil Plant še oseba za imidžem in je bil (za moje pojme) sexi as hell - sem še enkrat pogledala in že opazila zametke samovšečnosti....no, to mi ni všeč pri pevcih. recimo poglej tukej Iana, kok je luškano sproščen, čisto v muzki, in ne v temu, kako bo popecal ženske v prvi vrsti (pa negirajmo kako so pošastno odšpilal komad, ki mi je super kul, čeprav je simple).

podobno velja za kitariste, ki sicer potrebujejo nekaj egotripa da delajo dobro muzko, ampak vseen - blackmoore, lepo prosim! svetla izjema je (spet, to so čisto moje blodnje, ki so lahko čisto skregane z logiko in dejstvi) Hendrix, katerega komadi so mi čista poezija. in nič čudnega, da je clapton po enem komadu šel dol iz odra, ko je slišal jimija. Cream so bili tehnično dovršeni, ampak sterilni belci, ki niso zmogli prenesti v glasbo še tisto, kar je "umazanega".

ženske vokaliske? na prvem mestu Aretha, brez dvoma, pa recimo Billie, ki bi ganila tudi kamen, (zdej sem se spomnila na njen summertime in so mi misli prešle na naslednjo pevko (kateri naj bi bila pa - hah- jaz podobna**), Janis, tudi fantastični interpret vsega. pa še - obseda me ta njen komad - Joan Baez, k ima tak tremolo da me kar plombe zabolijo.

novodobne vokalistke? uf, to pa je težje vprašanje...mogoče doomsterski band River (sicer ni vokalistka, temveč vokalist, ampak tale komad od Warning mi je super - spet frekvenca njegovega glasu), sem pa opazila trend slovenskih pevk, večinoma rocka, da so si med seboj po stilu sumljivo podobne. na splošno imajo moški vokalisti več šanse, da me očarajo :)

bolje je biti nagravžno drugačen kot pobebavljeno isti. (kar je tako lepo povedal tudi Hicks, kajne?)

še kake bizarnosti glede mojega okusa? ah, tok jih je...rada imam francoski rap, še posebej Manau, pa stare kantri komade (na splošno ima kantri včasih tako dobra besedila, da se kar čudiš), pa južnjaške komade (ker imajo bolj onomatske komade, ker so bolj spevni, ker znajo povedati na tristo načinov), potem imam rada Pekko Kappija