druga K

pred devetimi meseci sem prekinila druženje s kolegico iz osnovnošolskih dni, ker mi je preprosto zbila voljo do življenja s svojimi monologi. motilo me je, da je bila materialistična. motilo me je, da je bila konservativna. motilo me je, da je vsa načela, ki mi jih je zdrdrala takoj ko je kazalo, da jih kršim, popolnoma zignorirala, ko je šlo za njeno življenje. motilo me je, da četudi sva imele vsak teden pogovor o njenih razmerjih, v katerem je jokala (resnično se mi je smilila in resnično sem ji želela pomagati), ni nikoli upoštevala niti enega mojega nasveta. in sem naredila stvar, ki je v medosebnih odnosih še vedno tabu: brez očitnega povoda sem ji rekla, da se nočem več družiti z njo. brez argumentov, brez jeznih mailov, sms-ov. samo prekinila sem vso komunikacijo. in olajšanje je bilo---neznansko.mogoče bi mogla pri tem omeniti še smešno "naključje" - ta konec tedna sem šla obiskat starše, saj živijo skorajda na drugem koncu Slovenije, in ravno razlagam en prevod materi, ko zagledam to ženskuljo, kako z mojim sosedom pod roko hodi po naši ulici :) naključje? ne verjamem v naključja.

nedorečenosti pri ljudeh vedno "zažgejo"...včeraj sem srečala kolega, ki je bil leta nazaj mnogo več kot to, in opazila sem, da moja prisotnost popolnoma nervira njegovo punco. zato nisem šla niti blizu njiju, in sem se zadrževala na drugem koncu sobe (na žalost je bil koncert v sobi velikosti sedem krat pet metrov, tako da se nisem mogla popolnoma umakniti). kadar globoko spoštuješ nekega človeka in mu želiš dobro si se pripravljen iz njegovega življenja tudi umakniti.