seksi Gianna

redke so ženske, ki po mojem mnenju dobro znajo interpretirat komade. sevdalinke, okej, ampak pustimo za trenutek balkan, pojdimo k naši sosedi, Italiji.
Italijani imajo čudovito pevko, Gianno. in tegale smo lahko slišali po teveju....zanimivost: v originalu je komad precej bolj hiter in brezvezen, sem se mogla pomatrat dobit to "razvlečeno" verzijo. Gianna pa je v svoji karieri naredila par legendarnih komadov, recimo Parfum. kakšna neposrednost! kako seksi! kak glas! grrrrrrrrrrrrr

pisma

ahhhhh, pisma :) korespondenco sem poskušala vzpostaviti s parimi ljudmi, ampak zaradi relativne nečitljivosti moje levičarske pisave (razumi kot hočeš) in vsesplošne apatije nisem prišla daleč. mi pa ljudje pravijo, da so moja pisma lep spominek, ker niso tako minljiva kot so sms in tako email šavje. deloma ohranjam to strast preko ebaya in kupovanja vinilk v raznih obskurnih distrojih.je pa napor pisati taka pisma, ker si po navadi ne dopuščam take svobode izražanja, poskušam biti bolj em em em------pisateljska? ker se čudno bere pismo, polno napak in brez velikih začetnic. (ja, čudno se bere tud tak blog, zato redkokdaj grem še enkrat skozi - potem se zgodi, da so dolga zatišja, saj kar vse poradiram)

sorodna duša

saj bi napisala, da sem spoznala sorodno dušo, pa vendar se bom temu izrazu raje izognila.
zaradi tega, ker sem sorodno dušo že spoznala, se zaljubila, jo ljubila, in jo ljubim še zdaj, čeprav me je popolnoma izključila iz svojega življenja...
ker preveč boli, da bi ogrozil življenje svoje ženskulje, je rekel...in mu verjamem
in ker imam najboljši približek, ki dopolnjuje moje življenje tam, kjer je prazno...kar mi duša dvojčica že po svoji definiciji nikoli ne bi mogla...

a vseeno....ko sem ga videla včeraj, kako si je nervozno popravljal lase, ko sem opazovala njegovo nervozo.....in ko sem ga slišala govoriti besede neverjetne globine...sem postala believer

in čeprav ne potrebujem še te motnje, in čeprav imam dosti trpinčenja po nepotrebnem, se je nekaj zganilo v srcu...zganilo se je v tistem delu, majhnem delu, ki je nezaseden....in pustila sem mu veselje. naj bije in naj se veseli.

there is a new kid in town.

bančne poslovalnice

ne, ne bom udrihala po njih. čeprav so vedno zaprte, ko jih rabiš. čeprav ne delajo v sobotah, ko imaš navdih in bi šel po pohištvo v Ikeo v Gradec....želim samo poustvariti enega od lepših momentov pred okencem

"želite" me je prijazno vprašal mlad moški. "plačala bi eno kotizacijo, tukaj imam žiro račun. kako je najbolj elegantno?" se mu odsmehnem nazaj, čeprav se mi v glavi svetlika, da je položnica edina metoda. ajd, bodimo malce blond si rečem, koketiranje ne škodi. "bom kar položnico naredil" še drugič posveti v vame s svojimi biseri in nerada mu predam listek. nerada zato, ker sem ga prej pol ure gnetla v roki, ker je bil nakracan s svinčnikom, in ker sem (ne vem točno zakaj rišem med telefoniranjem) nekaj številk prečečkala v rožice. še enkrat mu odvrnem nasmeh, tokrat manj iskreno in bolj v zadregi (predstavljam si, da rdim tako kot rdijo tiste prelestne prsate dekline v anime risankah, čeprav vem, da je realnost drugačna. v realnosti rdim v večjih pikah, največkrat na vratu, in v velikih spotih na licih. not nice. še posebej mixed with freckles. zgleda kot amareto sladoled posut z lešniki)...tipka, tipka in še tipka.......dvigne pogled, in njegovo mlado čelce stežka naredi tri gube..."tukaj mi piše nekaj čudnega - unimbfvv" me pogleda kot zločinca. "da, moja fakulteta" odvrnem, in veliko olajšanje mu spreleti obraz. končno nekdo njegove starosti v tej zatohli votlini od poslovalnice. najraje bi se mu zahvalila, ker moje mladosti ni opazil prej...med tem razmišljanjem se bebavo zagledam v nek evro poster skrajno desno zgoraj, ko me prekine "kaj naj napišem kot namen". "namen" rečem, ne da bi odtrgala pogled od posterja (ker mi možgani še ne funkcionirajo) in nato vanj preusmerim tako velik in žalosten pogled nevednosti, da mi kar hiti razlagati. čeprav vem, kaj je mislil, samo možgane imam zasedene (ne, ne delajo čaja, ko bi ga vsaj!). "napiši dnevi varstvoslovja-kotizacija" se stegnem naprej, trapa, kot da bi ga želela seznaniti s tipkovnico, po kateri takoalitako tipka cele dni. zabijem se s prstom v šipo, in delam normalno faco, da ne bi slučajno njegovi možgani dojeli, kak štor sem. prepozno, dojamejo. še bolj v smehu me vpraša "dnevi česa" in jaz nadaljujem s črkovanjem...namesto da bi rekla, ne vem - varstvoslovje, ne veš kaj je to? Ti razložim ob kavi...greva...
v tem se mu položnica natisne, plačam svoje in poklapano odidem iz prizorišča, kot Boudica poražena do konca....

o srajcah in srajčnikih

ena zanimiva zgodba, ki se na žalost ni uspela nadaljevati v karkoli, se je zgodila davno tega v Londonu.
Trije praktično otroci smo se zmenili s starši, da bomo bili v Londonu dva tedna tako, za hec.

Prvi dan sem ob sprehajanju ob štantih zagledala majico benda, ki je v tistem času bil že močno povezan z komercialo, ampak majica je bila še iz prejšnjih, "zlatih" obdobij. Kupila sem si majco, šle smo proti hostlu, nakar nam pade na misel čisto patetična ideja - vsaka je mogla stavit nekaj brezveznega. K, moja najboljša prijateljica, je stavila, da bo prvo noč, ko gremo ven, prebila celo v petah. Nikoli ni nosila ničesar podobnega tistim petam, ampak bila je odločena in z D sva ji prikimali. D je šla stavit, da bo zdržala celo seanso pri tetovatorju. Brez solz. Jaz nisem imela ideje, kaj bi stavila, pa sem pogledala majico, si jo oblekla, in rekla, da tistega človeka, ki bo prepoznal majico in jo komentiral, ne spustim iz svojega življenja :) mogoče sem v navalu strasti rekla poročim, bila sem mlada in neumna :D
Prvo noč smo preživele tako, da sem bila neopazna v kotu enega ogromnega in čudovitega metalskega bara, in sem samo občudovala vse plakate, ki so jih imeli po stenah. kasneje me je en robatež povabil na partijo biljarda. Ki sem jo seveda izgubila (bi si ti upal zmagat??). Zadnji kilometer in pol do hostla sem prepustila svoje udobne alstarke K, sama pa sem se lovila v tistih špičakih. Skorajda sem umrla od smeha, ko sem se videla v izložbi, pa tudi marsikoga, ki nam je prišel nasproti, sva nasmejale :D
Drugi dan je D imela dogovor s tetovatorjem. Sedele smo sprejemnici, ko je začela z jokom. Na stolu se je zlomila, je mogel prekiniti, še preden je naredil konturo. V šali je rekel nama - a naredim raje kateri od vaju tatu - pa sem rekla, ok. in tako imam tatu.
Minilo je še deset dni, majica je šla vmes trikrat v pranje, ker je bila veliko v uporabi (stava je stava!) in zadnji večer (ah, kako klišejsko, si moraš misliti) gremo na klubski večer. nekaj v stilu filmofilov. dobra ejtis glasba, jaz sem se že navadila čudnih pogledov, ki sem jih v takih klubih prejemala zaradi svoje majce. in sem se lepo usedla, zraven mene K z oboževalcem, ki je bil strašen poznavalec glasbe. pogovor se je odvijal tako; on je K vprašal nekaj, jaz sem ji prišepnila odgovor. Cyrano :) in ko sem že mislila, da bom mogla cel večer odgovarjati na njegova vprašanja, se mi približa osebek, visok, kratkolas, urejen, v srajci :) mirno se usede zraven mene in začne čisto običajen pogovor. vljudnostno sva klepetala naslednjo uro, toliko da mi je povedal, da je in Nove Zelandije, da je prišel v London pogledat, kako zgleda in ostal, ker mu je všeč svobodomiselnost (tip v srajci to reče, heh). in da je uslužbenec v banki, reče. naravnost iz šihta. zato srajca. jaz se mu nasmehnem in rečem nekaj v smislu: drugače jih ne nosiš? in on odpne tri gumbe na trebuhu in pokaže majico, ki jo je imel spodaj, identično moji :) v tistem trenutku K postane slabo (jedle smo po štantih, prav nam je) in jo peljem na stranišče...ko sem pršla nazaj, ga ni bilo več.to mi je za zmeraj spremenilo mnenje o ljudeh, ki nosijo srajce.

2012

nekoč, sedaj že v pradavnini, sem brala. brala sem predvsem, ker sem takrat še verjela v vse, kar je bilo napisano in je bilo zaradi tega vse pomembno. vsak dan v šolski knjižnici vsaj dve novi knjigi, in naslednji dan spet...prebrala sem vsa poglavja, prebrala sem opombe, prebrala sem predgovore.

in tako se je zgodilo, da je mati prinesla domov celo zbirko nekih knjig dvomljive globine in resničnosti, katere sem takoj pograbila in jih tudi do poznih noči prebirala. pregrizla sem se skozi največje zločince, največje katastrofe sveta, največje skrivnosti...in ob črnobelih slikah nlp-jev in Jacka Razparača se je moja domišljija iskrila kot plankton v čistejših vodah, kot jih premore naš Jadran...

bilo je 19. 12. 1992 (leto kasneje se je zaključilo obdobje, ko sem bila edinka) in pri teti sem prišla do poglavja o Nostradamusu. spomnim se tiste mračne napovedi (devetega meseca leta 1999 bo na zemljo prišel temni princ), in moje naivno srce se je strlo......toliko še neodkritega, toliko neizkušenega, in čez sedem let bo vsega konec? bila sem neutolažljiva. cel božični teden sem prejokala v misli na prezgodnji konec, zavračala sem hrano in vse možnosti za razvedrilo (oh, I was emo before it was popular)...bolečina je po novem letu spričo novih knjig in ah, šole zbledela, in se pojavila šele ob koncu leta 1999. takrat sem že bila v drugih vodah, življenje se je tako hitro vrtelo da se je propad zdel še bolj oddaljen in mrzek...

da. sedaj vem, da so me že rano v mladosti grdo nategnili in zato še s toliko večjo skepso gledam dokumentarec, kjer ponovno strašijo s koncem sveta- tokrat malce bolj v prihodnosti, leta 2012.
glavni argument - Maji so zapisali koledar le do tistega leta. hmmmm....glede na to, da stenski koledar sedajle obsega 12 strani z meseci, tist v blokcih mogoče obsega leto, dve, celo tri če je firma, ki ti ga je poklonila, dobrostoječa.....mogoče pa so si mislili, čez tisoč let bomo pa naprej ga naredili...zakaj bi vse začrtal za 5000 let naprej?

In zakaj tako obsesiramo s pogubo? Zgleda kot da je pogibel največji trip.....

o tem, kaj bi naredila z antropologi, pa v kateri izmed sledečih vrstic