bančne poslovalnice

ne, ne bom udrihala po njih. čeprav so vedno zaprte, ko jih rabiš. čeprav ne delajo v sobotah, ko imaš navdih in bi šel po pohištvo v Ikeo v Gradec....želim samo poustvariti enega od lepših momentov pred okencem

"želite" me je prijazno vprašal mlad moški. "plačala bi eno kotizacijo, tukaj imam žiro račun. kako je najbolj elegantno?" se mu odsmehnem nazaj, čeprav se mi v glavi svetlika, da je položnica edina metoda. ajd, bodimo malce blond si rečem, koketiranje ne škodi. "bom kar položnico naredil" še drugič posveti v vame s svojimi biseri in nerada mu predam listek. nerada zato, ker sem ga prej pol ure gnetla v roki, ker je bil nakracan s svinčnikom, in ker sem (ne vem točno zakaj rišem med telefoniranjem) nekaj številk prečečkala v rožice. še enkrat mu odvrnem nasmeh, tokrat manj iskreno in bolj v zadregi (predstavljam si, da rdim tako kot rdijo tiste prelestne prsate dekline v anime risankah, čeprav vem, da je realnost drugačna. v realnosti rdim v večjih pikah, največkrat na vratu, in v velikih spotih na licih. not nice. še posebej mixed with freckles. zgleda kot amareto sladoled posut z lešniki)...tipka, tipka in še tipka.......dvigne pogled, in njegovo mlado čelce stežka naredi tri gube..."tukaj mi piše nekaj čudnega - unimbfvv" me pogleda kot zločinca. "da, moja fakulteta" odvrnem, in veliko olajšanje mu spreleti obraz. končno nekdo njegove starosti v tej zatohli votlini od poslovalnice. najraje bi se mu zahvalila, ker moje mladosti ni opazil prej...med tem razmišljanjem se bebavo zagledam v nek evro poster skrajno desno zgoraj, ko me prekine "kaj naj napišem kot namen". "namen" rečem, ne da bi odtrgala pogled od posterja (ker mi možgani še ne funkcionirajo) in nato vanj preusmerim tako velik in žalosten pogled nevednosti, da mi kar hiti razlagati. čeprav vem, kaj je mislil, samo možgane imam zasedene (ne, ne delajo čaja, ko bi ga vsaj!). "napiši dnevi varstvoslovja-kotizacija" se stegnem naprej, trapa, kot da bi ga želela seznaniti s tipkovnico, po kateri takoalitako tipka cele dni. zabijem se s prstom v šipo, in delam normalno faco, da ne bi slučajno njegovi možgani dojeli, kak štor sem. prepozno, dojamejo. še bolj v smehu me vpraša "dnevi česa" in jaz nadaljujem s črkovanjem...namesto da bi rekla, ne vem - varstvoslovje, ne veš kaj je to? Ti razložim ob kavi...greva...
v tem se mu položnica natisne, plačam svoje in poklapano odidem iz prizorišča, kot Boudica poražena do konca....