top lestvice filmov se mi pa res ne spreminjajo tako zelo. oziroma ugotavljam, da po srbski kinematografiji in začetnem obdobju dogme, pa še Ingmarju Bergmanu preprost ni več boljših filmov. so filmi, ki mi za uro ali dve odprejo oči in naredijo popoldan (being john m., al pa komedija tais toi, to sem gledala včeraj), ni pa več tistih-wow filmov.se pravi all time best: čuvar plaže v zimskom periodu, der sjunde inseglet, idioterne, pa da dam še nekaj neevropskega - kultni Donnie Darko pa Tideland (ali Brazil, ali karkol od tega režiserja)

filmi, ki jih vsi ostali navajajo kot mitske, pa mi niso jasni: citizen kane (mislim, kaj je pa na tem filmu tok svetskega...), american beauty (zeh), easy rider, shawshank redemption

odiseja 2001? legendaren film
pulp fiction? love it
kill bill 1 ali 2? 1ka zagotov, ampak oba kul
crouching tiger, hero in podobno? fantastične barve, estetika na višku. love it
grozljivke - shining, misery, delikatessen....pa italjanski od daria argentota so mi po nekem čudnem ključu všeč (mogoče goblini, muzika?)

lestvica serij; monthyji, ab fab (ja, droge in čiki), black books (ja, pijančevanje), the royle family (čiki, alkohol in disfunkcionalne družine, ki delujejo)

in last but not least: lestvica risank: simpsonovi, harvey birdman, prve tri sezone family guya, ter sezone 3-7 od south parka. vse ostalo je tacky, preveč destruktivno, prekratko, nekonsistentno...bulšit. pa jih gledam. sam uživam ne pretirano v njih.

bang bang

dva dobra komada: tale in tale.
pa ajd, priznam, da imam soft spot za manic street preacherse

pa še ena, nepovezana

lepljivost

težko pojasnim sveži duši, kako funkcionirajo medosebni odnosi, ampak opažam, da se ljudje bojijo biti navdušeni nad drugo osebo. logika je sledeča - če si navdušen, bodi nad človekovo fizično platjo, ker ta je zamenljiva--najdeš nekoga, ki je še bolj nakvihtan, bolj fit, bolj zagorel. pri medosebnih odnosih, ki se spletejo po načelu zanimivosti, pa vedno obstaja nevarnost, da se bo ena od strani naveličala odnosa in šla..saj to se tudi povečini zgodi pri prvoomenjenih odnosih, sam kot sem že omenila, tam lažje najdeš nadomestilo.
če sklenem ta čudni sestavek; tako malo imam kontakta z ljudmi, da ne vem, kako z njimi funkcioniram, in pravzaprav mi ni treba razmišljati o tem, na vsake kvarte, ko pa spoznam koga, pa opazim, da znam biti zelo em em......lepljiva? v smislu "sedaj-ti-bom-v-petih-dneh-pojasnila-moje-življenje-in-pri-tem-analizirala-še-tvoje" s ščepcem tiste blazno fajn ženske fore "če-se-ne-boš-pogovarjal-z-mano-se-ustrelim"

me že travmira misel na božič

na božič se po slovenski navadi obvezno odprejo omare in padejo okostnjaki ven

enkrat, obljubljam, posnamem mojo družino za božič. vsi živčni pridemo ob 5ih k noni, da ja ne bi zamudili kak del ceremonij, kjer pa tako ali tako manjka moja boemska teta, ki pride, ko pride. hrano si mormo sami narest, v zahmašnem gvantu, potem pa dodelit porcije glede na pomembnost v familiji. nato moramo skupinsko občudovati nonine jaslice v pet štukov s plastičnimi živalmi različnih velikosti, starosti in okolišev - da, v betlehemu se podi tudi kak dinozaver, če ga je kdo od nas, otrok, kdaj pozabil tam. nato sledijo božične pesmi, z obveznim petjem (ki se ga rada udeležim ampak zadnje čase nono dobiva čudne cedeje in moremo prisilno peti take tercetne alpske napeve http://www.youtube.com/watch?v=tA3glhTgeOY&feature=related (so pa odlična metoda za zaspat, ker te uglašenost in tiste terce kar uspavajo)) nato vsaj tri ponovitve ¨srečen božič" ker vedno nekdo zajeb*** na kameri, in je treba ponovit, ker je ata perfekcionist. potem se nono in nona zavrtita na kako božično, sledi nekaj kletvic, ko nono stopi na kakega dinozavra...potem pa nono izbojuje svoja darila (letos je za rojstni dan zahteval denar, ker mu ne znamo kupit nič pametnega), to vse je spet na kameri, tako da če slučajno spet noni uide kaka kletvica, ali pa če prižge cigaret, ata spet prekine s snemanjem............nato gremo nazaj za mizo, mogoče kak drobec "pastiča" (lazanje, ki jo nona začela delati s cimetom namesto z muškatnim oreščkom, ampak si ji nihče ne upa rečt), kakimi piškoti in potem torto. čez kako uro še sladoled (to govorim sedaj zgolj o treh dedcih familije; očetu, nonotu in bratrancu, ki imajo želodec in moč za take kulinarične podvige). potem pa je nivo alkohola že tako visok, da začne najprej bratranec o svojih travmah , ata ga zatre s svojimi travmami, nato nona pop**** ker se jo prevečkrat omenja kot sokrivo, se gre kujat in kadit na balkon, nato pride tetin ljubimec in pogovor zamori ravno v momentu, ko bi lahko prerastel v nekaj za črno kroniko. jaz, razen seveda da se referirajo na mojo napake, sploh ne pridem do izraza. in mi prav paše, ker ko se speljem iz tistega dvorišča na 25.12, mi od srca pade velik kamen

moja familija rox.

dvojina

življenje v dvoje resnično vnese ogromno realnosti, vsaj v prvih mesecih zagotovo. ampak lepota tega je, da se odkrivaš, odkrivaš svoje meje sposobnosti vživljanja v drugega, poizkušaš nuditi nekaj sočloveku, kar nisi prej nudil. odličen občutek, ki pa te - na žalost vem iz prve roke - zaziblje v neko mrtvilo (vsaj če si ženska), ko se ti zdi, da si dojel svoje pravo mesto v družbi, ko preden lahko posvetiš svoj čas knjigi, posvetiš najprej nujnim opravkom po stanovanju. ampak prav je tako. lažje se soočim s preostankom družbe, če vem, kako normalno življenje zgleda. me pa to pahne v povprečnost.

in noči so krajše. precej krajše. ko me zgrabi kak paničen krč, ko ugotovim, da smo vsi minljivi, da bo slej ko prej nastopil čas, ko bom nosila cvetje na grob svojih staršev, ali pa ko pomislim na to, kako bom v tem življenju kaj dosegla, kar mi bo resnično veliko pomenilo.....takrat dam roko na spečega Kja (on je preprosta oseba, računalniki so njegovo življenje, in vsi problemi so rešljivi na eksakten - naravoslovni način) in me pomiri.