življenje v dvoje resnično vnese ogromno realnosti, vsaj v prvih mesecih zagotovo. ampak lepota tega je, da se odkrivaš, odkrivaš svoje meje sposobnosti vživljanja v drugega, poizkušaš nuditi nekaj sočloveku, kar nisi prej nudil. odličen občutek, ki pa te - na žalost vem iz prve roke - zaziblje v neko mrtvilo (vsaj če si ženska), ko se ti zdi, da si dojel svoje pravo mesto v družbi, ko preden lahko posvetiš svoj čas knjigi, posvetiš najprej nujnim opravkom po stanovanju. ampak prav je tako. lažje se soočim s preostankom družbe, če vem, kako normalno življenje zgleda. me pa to pahne v povprečnost.
in noči so krajše. precej krajše. ko me zgrabi kak paničen krč, ko ugotovim, da smo vsi minljivi, da bo slej ko prej nastopil čas, ko bom nosila cvetje na grob svojih staršev, ali pa ko pomislim na to, kako bom v tem življenju kaj dosegla, kar mi bo resnično veliko pomenilo.....takrat dam roko na spečega Kja (on je preprosta oseba, računalniki so njegovo življenje, in vsi problemi so rešljivi na eksakten - naravoslovni način) in me pomiri.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar