pathos

ahhhhhhhhhh..........
poezija - tako v originalu, kot v rapu. respect

ljudje vedno pravijo "ko bi imel le še en dan s človekom, pa bi bil pomirjen", v resnici pa je to čista laž.

kdaj pa kdaj si želiš, da bi bil manj navezan na ljudi, in da bi vse odnose lahko odrejal hladno, kot odrejajo porcije kuharice v menzi...

micra

najbolj vredna stvar, ki jo "posedujem" (pravzaprav preko nje poseduje mene moj oče) je moj avto. včasih je bil to ford escort, najboljši avto, ki ima tudi najbolj primerno dušo....skupaj sva videla veliko evrope, v njem sem mnogokrat prespala....in prevozila tričetrt scene metalskega življa iz enega koncerta na drugega....in preko tega avta sem začela ljubezensko zvezo z avtomobili, predvsem starodobniki.moj idealni? ford taunus, letnik 70-76

s starostjo odpadajo vsi inhibitorji, ki so mi kreirali poprejšnje življenje.
pri 14ih bi tako se usedla v najtemnejši kot in si kaj pisala v knjižico, pri 18ih bi prebrala in upala, da bo prišlo do pogovora, pri 22ih bi po možnostih še replicirala (ta faza je bila res antipatična, sva se pa ujeli z makarovičko enkrat na eni njeni predstavitvi, if you get my drift), sedaj pa sem blissfully ignorant..in zapnem intelektualca in ga obremenjujem s svojimi idejami

social class

vedno se mi je zdelo, da smo bili otroci osemdesetih le še redkokdaj determinirani s pripadnostjo družbenemu razredu - vsaj pri izbiri srednje šole. sem pa tudi občutila razliko med sabo in ljubljansko smetano moje generacije...parkrat so me povabili na taka kvazi umetniška srečanja pri katerem izmed njih doma, kjer so pili francoska vina in poslušali brela in bili vsi sploh in oh pametni. jaz sem imela rezerviran prostor tam - degenerirano kri je potrebno osvežiti z nekaj uporništva, vendar sem tam in takrat zavrnila vse skupaj, zgrabila mojega hipijevskega prijatelja za rokav in za vekomaj odšla iz takih krogov. ni moj prostor tam, kot tudi ni moj prostor nikjer drugje. nimam prostora pravzaprav. izraščam se iz okolja, ki mi je kamnita podlaga, in segam na svobodno sonce. ampak korenine so še vedno globoko v senci in v skalah. in to me včasih naredi nespečno...ker vem, da je formula za srečo, ki velja za večino ljudi, precej preprosta, na meni pa ne učinkuje....ker se skušam prepričati, da je vse v življenju tu in zdaj, pa vendar mi srečo prinašajo momenti, ki so atipični...želim si stvari, ki so ostalim odveč, in odveč so mi stvari, ki jih ostali občudujejo...

fear and loathing

"We had two bags of grass, seventy-five pellets of mescaline, five sheets of high-powered blotter acid, a saltshaker half-full of cocaine, and a whole galaxy of multi-colored uppers, downers, laughers, screamers... Also, a quart of tequila, a quart of rum, a case of beer, a pint of raw ether, and two dozen amyls. Not that we needed all that for the trip, but once you get into locked a serious drug collection, the tendency is to push it as far as you can. The only thing that really worried me was the ether. There is nothing in the world more helpless and irresponsible and depraved than a man in the depths of an ether binge, and I knew we'd get into that rotten stuff pretty soon. "

"How long could we maintain? I wondered. How long until one of us starts raving and jabbering at this boy? What will he think then? This same lonely desert was the last known home of the Manson family; will he make that grim connection when my attorney starts screaming about bats and huge manta rays coming down on the car? If so, well, we'll just have to cut his head off and bury him somewhere, 'cause it goes without saying that we can't turn him loose. He'd report us at once to some kind of outback Nazi law enforcement agency and they'll run us down like dogs. Jesus, did I say that? Or just think it? Was I talking? Did they hear me?"

človk bi kar sprobal to..........po teh besedah

študij v tujini

poznam ogromno zgodb ko so ljudje zaradi tega ali onega razloga odšli v tujino. pa ne bi govorila o egoizmu (kakšen sin/hči si, da odideš in prideš pogledat svoje starše samo enkrat na leto!), ker mislim, da si starši, ki imajo zdrav pogled na potomstvo (in ja, običajno je povezano s tem, da imajo še enega otroka) želijo, da njihov otrok gre drugam, se razgleda, kaj doživi.
moja mati že od nekdaj upa na to, da bom šla v Bruselj (!!! katera specifičnost) in da si bom tam našla enega intelektualca (!!!).Se pravi, najbolje je v taki starosti oditi, ko pravzaprav nimaš drugega motiva kot to, da greš nekam drugam, pogledat kako zgleda študij tam.
starejši kot si, bolj se v to vpletajo neki drugi motivi, bolj si želiš neskončnega miru, ki pride z odhodom res res daleč. jaz sem ob vsakem takem obdobju odšla za kak mesec, na žalost ne študirat, in prišla sem nazaj neskončno srečna, da sem spet doma. in vsi akterji, ki so mi bili mučni, so naenkrat dobili spet določen bonus. ampak moji problemi so marginalni. se spomnem prijatelja, ki je v podobni življenjski situaciji odšel na romanje z mano. občutki krivde, ker je mater pustil doma, v Celju, so ga čisto hromili. že tako je živel v Ljubljani, ker je pričakoval, da bo hote ali nehote ga želela privezati nase. ko sva šla za cel mesec, je bilo še toliko huje.nekaterih stvari ne čas ne oddaljenost ne rešita, in odnos s starši je ena od teh stvari.

l'horologe

ura je pripomoček za ljudi brez občutka za čas ali za ljudi ki morajo pokazati svoj status. ali pa, recimo hipotetično, za ljudi z resnično lepimi zapestji. :) v enem predmetu stežka najdeš toliko zame negativnih konotacij. obsedeni smo s časom, da ga nosimo na zapestju. gledamo petstokrat na uro na zapestje, če se dolgočasimo. nikoli, če smo v dobri družbi. kaj to pomeni= da želimo vsem odmeriti nek čas, ko imajo našo pozornost? opozoriti drugega, da smo zasedeni in da mora ceniti vsako minuto pogovora?

podobno velja za merjenje utripa pri športni aktivnosti. iščeš optimum, ampak pri tem se zanašaš na uro, in ne poslušaš sebe. saj je res, srčni utrip je dober napovedovalec dogajanja v telesu, ampak to - no shit, Sherlock - bi moral biti ti sam.

GPS naprave - namesto da bi pogledal na zemljevid, šel pogledat, se mogoče malce izgubil in mal videl mesta, te zdaj GPS pripelje pred vrata. bruh. K je celo pot po Oslu tapkal po svojem mobitelu/dlančniku/GPS napravi in mi govoril "nacionalna galerija čez 100 metrov naravnost", ko sem njeno pročelje videla že 200 metrov nazaj in ga občudovala...vsako malenkost je slikal in po MMS poslal kolegu....sam pa ni užival trenutka.....je raje šel v hostel, kjer je bilo brezžično omrežje, kot da bi gledal sončni zahod nad Bergnom....tehnologija preveč narekuje naše življenje.