študij v tujini

poznam ogromno zgodb ko so ljudje zaradi tega ali onega razloga odšli v tujino. pa ne bi govorila o egoizmu (kakšen sin/hči si, da odideš in prideš pogledat svoje starše samo enkrat na leto!), ker mislim, da si starši, ki imajo zdrav pogled na potomstvo (in ja, običajno je povezano s tem, da imajo še enega otroka) želijo, da njihov otrok gre drugam, se razgleda, kaj doživi.
moja mati že od nekdaj upa na to, da bom šla v Bruselj (!!! katera specifičnost) in da si bom tam našla enega intelektualca (!!!).Se pravi, najbolje je v taki starosti oditi, ko pravzaprav nimaš drugega motiva kot to, da greš nekam drugam, pogledat kako zgleda študij tam.
starejši kot si, bolj se v to vpletajo neki drugi motivi, bolj si želiš neskončnega miru, ki pride z odhodom res res daleč. jaz sem ob vsakem takem obdobju odšla za kak mesec, na žalost ne študirat, in prišla sem nazaj neskončno srečna, da sem spet doma. in vsi akterji, ki so mi bili mučni, so naenkrat dobili spet določen bonus. ampak moji problemi so marginalni. se spomnem prijatelja, ki je v podobni življenjski situaciji odšel na romanje z mano. občutki krivde, ker je mater pustil doma, v Celju, so ga čisto hromili. že tako je živel v Ljubljani, ker je pričakoval, da bo hote ali nehote ga želela privezati nase. ko sva šla za cel mesec, je bilo še toliko huje.nekaterih stvari ne čas ne oddaljenost ne rešita, in odnos s starši je ena od teh stvari.