social class

vedno se mi je zdelo, da smo bili otroci osemdesetih le še redkokdaj determinirani s pripadnostjo družbenemu razredu - vsaj pri izbiri srednje šole. sem pa tudi občutila razliko med sabo in ljubljansko smetano moje generacije...parkrat so me povabili na taka kvazi umetniška srečanja pri katerem izmed njih doma, kjer so pili francoska vina in poslušali brela in bili vsi sploh in oh pametni. jaz sem imela rezerviran prostor tam - degenerirano kri je potrebno osvežiti z nekaj uporništva, vendar sem tam in takrat zavrnila vse skupaj, zgrabila mojega hipijevskega prijatelja za rokav in za vekomaj odšla iz takih krogov. ni moj prostor tam, kot tudi ni moj prostor nikjer drugje. nimam prostora pravzaprav. izraščam se iz okolja, ki mi je kamnita podlaga, in segam na svobodno sonce. ampak korenine so še vedno globoko v senci in v skalah. in to me včasih naredi nespečno...ker vem, da je formula za srečo, ki velja za večino ljudi, precej preprosta, na meni pa ne učinkuje....ker se skušam prepričati, da je vse v življenju tu in zdaj, pa vendar mi srečo prinašajo momenti, ki so atipični...želim si stvari, ki so ostalim odveč, in odveč so mi stvari, ki jih ostali občudujejo...