odločenost

to, da si odločen pri svojem stališču, pa je vendarle čudovito!
moj oče je na primer (na veliko manj teoretske podlage, pa na veliko več - vsaj tako si od domišlja - praktične podlage) fantastično odločen. včasih sicer že trmoglav, pa vendar ga spoštujem zaradi te odločnosti. kar nekaj časa sem mu bila podobna, potem pa sem ugotovila, da sem nehala razglašati najbolj trdna stališča. ker zanje ne rabim potrditve. tista mnenja, ki pa so še spremenljiva, pa rada (seveda v primerni družbi) povem....ali pa obrnem..ne maram enoumja, zato sem največkrat (sama) v opoziciji. ne zato, ker sem rada drugačna. ampak zato, da preko ostalih, ki vedno bolj agresivno zagovarjajo pozicijo, pridem sama do tega, kaj je prav in kar ni.

v enoumju tudi najboljše poante zbledijo.

policajska

včeraj so me prvič v življenju ustavili policaji.

zavozila sem v oranžno na semaforju, ki označuje 500 metrov odseka, kjer delajo na cesti, kar pomeni, da se avtomobili premikajo s pošastno počasnim tempom in da so semaforji neracionalno dolgi. Na drugi strani ni bilo nobenega. Pa sem lepo zavozila za zadnji avto, misleč, da bom profitirala tiste par minut.

lučke za mano.

tip me ustavi, nadere nadere nadere-mu povem, kakšna je situacija.

zalaja vame, kaj počnem. mu rečem "trenutno vozim".

kaj delam v življenju, ga zanima. študiram.

kaj študiraš. varstvoslovje rečem in ga pogledam direktno v oči.

on pa strupeno - a te ni sram? in jaz nisem mogla iz svoje kože, vprašala sem ga, ali me mora biti sram ker to študiram, ali sram, ker to študiram pa prevozim oranžno :D NAPAKA

njegova kolegica mi sveti v predal, v katerem ne najdem dokumentov. ne vem, kaj je pričakovala, igle? celo vrečo marihuane?
po petih minutah najdem prometno, pridem do avta, in mi reče - gospodična, kazen vam vseeno moram napisat, čeprav imate rojstni dan (!!!!) in mi da položnico. prov potolažla sem ga, da valda, sem naredila prekršek, naj me kaznuje, za božjo voljo. kaj misli, da študiram ta purfl zato, da bom policaje zafrkavala?

lep dopis na tabli...

erotikon

besede so strup. pustijo domišljiji, da se razbohoti. katerikoli spolni akt, ki ga gledaš po televiziji, se ne more kosati s tem, kaj ti po skopem opisu delajo možgani. sicer ni okusno, da to omenjam (viktorjanska vzgoja), ampak rada šokiram (pha) - moja prva "erotična" misel se je zgodila, ko sem igrala neko brezvezno igrico (mata hari) na atariju, in ko sem jo "obrnila", se je vohunka, ki je bila glavni lik, slekla in poljubila moškega, ki je zvezan sedel. grafika je bila seveda porazna, in tudi več kot zgolj dejstvo, da se je ženska slekla, ni bilo mogoče razbrati. poljub sam je bil samo nakazan. ampak zmes vsega - ženska rešuje moškega, ženska mora marsikaj narediti, da ga reši, ženska se moškemu ponudi, moški pa je dominanten, četudi zvezan - še zdaj se včasih spomnem na ta prizor (pa še to- ta prizor sem videla zgolj in samo enkrat, ker se mi po tem ni dalo več igrati).je pa res, da ljudje danes nimajo več domišljije. tistim potem morajo vsako knjigo posebej priredit v film (a res? me je vprašala znanka enkrat....a so po štoparskem vodniku naredili tudi knjigo?)

blodnje, tretji del

muka mi je biti z družino zato, ker vem, da so to (skoraj) edine socialne vezi, ki jih ne smem pretrgati, ki jih ne morem izničiti, in vsako moje dejanje ima lahko resne posledice. in čeprav lahko naštejem vsaj pet ljudi, s katerimi bi raje govorila kot z mojim očetom, vseeno mora priti pred teh pet ljudi. sem tako globoko inkulturirana v čaščenje staršev? mogoče.

vseeno, ko sprejmeš starše, sprejmeš tudi sebe v veliko večji meri.

nadaljevanje blodnje o težavnosti inteligentnih otrok

urejeno družinsko življenje je pojem, ki ga pripisujem recimo družini Jožeta Potrebuješa. Veliko denarja zmetanega v hišo in avtomobile, otroci oblečeni v fashion labels, atko ima 10 kitar, eno vrednejšo kot drugo...v nedeljo zvečer se zberejo pred televizijo in gledajo kako neumnost na slo1, medtem ko mamica peče palačinke. najraje preživljajo čas v tujih veleblagovnicah, recimo Ikei v Gradcu, ker tam atkota ne poznajo in so lahko "normalni"in nato mamica gre, po ekstenzivnem čiščenju hiše, ki traja teden in pol, ter si pošlje metek v glavo.

sovražim ta pojem. po mojem zaradi besede urejeno. ker nič ni urejenega na tem svetu, razen matematika na srednješolski ravni. mogoče zato rešujem kake probleme iz legiše, kadar se počutim potrto.

jaz imam harmonično družinsko življenje, kar pomeni, da vidim familijo po vnaprej določenih parametrih, na njihovem teritoriju, in ponavadi je vmes hrana, ki omili njihovo ostrino. s tem pa ne mislim, da so moji starši napačni, obratno! moja dva sta krasna človeka, ki večere preklepetata, vsak dan gresta na uro in pol dolg sprehod po barju, plačujeta račune. v neki blazno zmotni veri, da naslednje leto pridem domov, in si uredim spodnjega. :) zadosti slabo je, da moram vsako nedeljo na kosilo k njim, da bi mogla še zatežit da ne pridem - nemogoče. stvar oteži dejstvo, da je K čudovito preprost, ki se fantastično ujame z mojim očetom, in dneve preždita v kleti, kjer lotata svoje stvari in popravljata zaslončke fotoaparatov in strgane membrane zvočnikov.

če povzamem: predstavljaj si krasne ljudi srednjega sloja, delavne, poštene, ki hodijo v obi in radi popravljajo stvari okoli hiše in sadijo rožice. nato si predstavljaj njihovega otroka, ki ni nikoli šel iz sobe, prebral po dve knjigi na dan (povprečje), ki ni maral sončne svetlobe in bil zmožen kak teden brez komunikacije. kadarkoli so ji kaj rekli, kadar so pričakovali, da se bo lepo oblekla in bila prijazna z njihovimi gosti, je bila sarkastična, temna in jedka. na fotografijah je običajno stegnila jezik, na kameri spustila venček obscenosti, samo da se je izognila naslednjemu snemanju.

moji starši so imeli težavna leta z mano. zaslužijo si počitek. ne vem, kaj jim je, da vabijo ta oblak nesreče nazaj v svoj dom.

slike v stanovanju

ob posnetku Slavoja Žižka, ki se je mimobežno v svojem govoru dotaknil svojega očeta ter ga nekako označil za razumnega, izobraženega (vseeno pa si razbral iz govora, da je bil za njega zgolj eden izmed mase ljudi, ki bi je najraje ne srečal) , in ko je govoril o tem očetu, ki je norel zaradi Slavojeve inteligence, sem pomislila, kaka muka mora biti, da si starš inteligentnemu otroku. še večja muka, vsaj zame, bi bila biti starš inteligentnemu otroku, ki je tiho. starši so navajeni otrok, ki se upirajo in vokalizirajo svoje trpljenje, ko pa so tiho, zbudi v njih še večji bes in ogorčenje. moj dober prijatelj je nekoč, v navalu jeze njegovega očeta, izgubil zob. in še danes kazi njegov drugače izjemno lep obraz škrbina. ker hoče, da je oče vsak dan soočen s tem, kar je naredil.pošteno, razumem ga, in njegova metoda zagotovo najbolje boli. ampak odreči se nečemu zato, da boš drugega prizadel? to je bilo vedno absurdno zame.

v najhujšem trenutku pubertete sem imela škarje v rokah, da si odstrižem lase, to je bilo najhujše dejanje, ki sem se ga lahko spomnila v tistem trenutku. pa sem si tudi odstrigla en pramen.....preden je uletela moja mlajša sestra in razbila tisto turobnost kot milni mehurček.

naporni smo kot otroci.
naporni smo kot odrasli.
namesto da bi, kot vsi normalni ljudje, ljubili, odpuščali, delali dobro, pozabljali slabo..malodušno brodimo po svoji duši.

personificiran oltar