ob posnetku Slavoja Žižka, ki se je mimobežno v svojem govoru dotaknil svojega očeta ter ga nekako označil za razumnega, izobraženega (vseeno pa si razbral iz govora, da je bil za njega zgolj eden izmed mase ljudi, ki bi je najraje ne srečal) , in ko je govoril o tem očetu, ki je norel zaradi Slavojeve inteligence, sem pomislila, kaka muka mora biti, da si starš inteligentnemu otroku. še večja muka, vsaj zame, bi bila biti starš inteligentnemu otroku, ki je tiho. starši so navajeni otrok, ki se upirajo in vokalizirajo svoje trpljenje, ko pa so tiho, zbudi v njih še večji bes in ogorčenje. moj dober prijatelj je nekoč, v navalu jeze njegovega očeta, izgubil zob. in še danes kazi njegov drugače izjemno lep obraz škrbina. ker hoče, da je oče vsak dan soočen s tem, kar je naredil.pošteno, razumem ga, in njegova metoda zagotovo najbolje boli. ampak odreči se nečemu zato, da boš drugega prizadel? to je bilo vedno absurdno zame.

v najhujšem trenutku pubertete sem imela škarje v rokah, da si odstrižem lase, to je bilo najhujše dejanje, ki sem se ga lahko spomnila v tistem trenutku. pa sem si tudi odstrigla en pramen.....preden je uletela moja mlajša sestra in razbila tisto turobnost kot milni mehurček.

naporni smo kot otroci.
naporni smo kot odrasli.
namesto da bi, kot vsi normalni ljudje, ljubili, odpuščali, delali dobro, pozabljali slabo..malodušno brodimo po svoji duši.