here comes the sun

po dolgem času ....... sonce
in ta priredba od Nine Simone me spomni na Cat Stevensa.

Jelčica

sem izrazito proti kupovanju (kaj šele sekanju) jelčic, kot tudi kakemu geometrijskemu postavljanju okraskov in blaznemu siljenju z okraševanjem. letos mi je uspelo narediti zgoraj pripeto jelčico z okraski, ki sem jih skozi leta dobila (večje modre bunke mi je podarila sestra za enega miklavža, par manjših modrih bunk je iz letošnjega rojstnodnevnega darila, par mavčnih odlitkov ovčic in losov mi je ravno tako naredia sestra, luškani leseni možiclji pa so iz jelke od doma.
jelko sem si postavila zgolj zato, da me med prazniki ne zgrabi silno domotožje. in res pomaga.

družina

moja sestra je na ta dan praznovala petnajsti rojstni dan. in njen fant je iz Kopra prišel v Ljubljano, samo zato, da je z nami pojedel pico in šel nazaj proti Kopru. Z njo, seveda.
Kako je sedajle staršema pri srcu, si niti ne znam predstavljati. Obe hčere že skorajda čisto v odhodu.....
no, ne smem s takimi žalostnimi temami, tukaj še srčkana slika fosilov

Moja sestra je nedeljka. Rojena je bila dva meseca prezgodaj, ko sem bila že kar veliko dekle. Spomnim se, kako mi je bilo čudno, da sem oktobra tistega leta šla z očetom na križarjenje jaz in ne mama. Sredi križarjenja me je oče pripravil na novico, in takrat se mi je zdelo precej brezveze. Jaz sem rada brala in igrala ping pong. Drugo je bilo postransko tisti čas. Kaj bom s sestro, sem si mislila.
K sreči se je vse skupaj obrnilo. Prvič sem jo videla tri dni po rojstvu, najprej sem se ustrašila mame, ki je sključena komaj hodila v modri halji. Pomislila sem, kaj ji potrebno takih muk, čisto so jo razmesarili takrat - pa še otrok je bil v veliki nevarnosti.
Ko pa sem videla sestro, sem padla skupaj. Majceno bitjece, veliko bolj gracilno kot vsi ostali dojenčki, z majhnimi prstki in mikroskopskimi nohtki in drobno prepredenimi modrimi žilicami povsod- s prosojno kožo in uheljčki kot od netopirja krilca. vilinsko bitje.

ki me je zadnjih petnajst let osrečevalo.

hvala komurkoli, če je, ki je nad nami, za mojo sestro.

božični pentagrami

tale zvezda je čudovit izdelek, saj ima še vratca, skozi katera vstaviš čajno svečko v sredino. zanimivost - zraven je prišla svetlobna veriga z 10imi lučkami, ki je sedaj na jelkici. :)
tole pa je zvezda s potpourijem - kar vzela sem jo materi. kaj pa bo ona z njo.....tako ali tako pa se je razdišala

železniki - selca - kališe

takole zgleda pot od železnikov proti selcam. od selške sore se prijetno kadi. in zaradi vlage se v trdi zimi rado zgodi, da je na okoliških drevesih debel sloj žledi.

ko pa se povzpneš od selc proti kališam, jih vidiš takole med drevesi.

miles to go before I sleep...

v tem stanovanju so zihr otroci

to je bil prvi komentar na moj najnovejši podvig.....me je spomnil na 30rock, ko je glavna igralka posumila, da je podarila kup igrač dvema "nigroma", ki jih bosta naprej prodala, ker na njunih vratih ni bilo nobene slikice ali igračke :)

nakit

še eden od tabujev, zrušen

simpatičen cof, prav nič božičen

M, K et moi

kako lepo je, kadar uspe sobotni večer. ki ga nisi načrtoval, kar zgodil se je.

in metelkovski "dark elektro - goth - industrial" večeri znajo biti prav zanimivi, kadar ni kake brezvezne dress code.
U se je trudil s te zidom. pa so najboljše slike uspele M :D

odločenost

to, da si odločen pri svojem stališču, pa je vendarle čudovito!
moj oče je na primer (na veliko manj teoretske podlage, pa na veliko več - vsaj tako si od domišlja - praktične podlage) fantastično odločen. včasih sicer že trmoglav, pa vendar ga spoštujem zaradi te odločnosti. kar nekaj časa sem mu bila podobna, potem pa sem ugotovila, da sem nehala razglašati najbolj trdna stališča. ker zanje ne rabim potrditve. tista mnenja, ki pa so še spremenljiva, pa rada (seveda v primerni družbi) povem....ali pa obrnem..ne maram enoumja, zato sem največkrat (sama) v opoziciji. ne zato, ker sem rada drugačna. ampak zato, da preko ostalih, ki vedno bolj agresivno zagovarjajo pozicijo, pridem sama do tega, kaj je prav in kar ni.

v enoumju tudi najboljše poante zbledijo.

policajska

včeraj so me prvič v življenju ustavili policaji.

zavozila sem v oranžno na semaforju, ki označuje 500 metrov odseka, kjer delajo na cesti, kar pomeni, da se avtomobili premikajo s pošastno počasnim tempom in da so semaforji neracionalno dolgi. Na drugi strani ni bilo nobenega. Pa sem lepo zavozila za zadnji avto, misleč, da bom profitirala tiste par minut.

lučke za mano.

tip me ustavi, nadere nadere nadere-mu povem, kakšna je situacija.

zalaja vame, kaj počnem. mu rečem "trenutno vozim".

kaj delam v življenju, ga zanima. študiram.

kaj študiraš. varstvoslovje rečem in ga pogledam direktno v oči.

on pa strupeno - a te ni sram? in jaz nisem mogla iz svoje kože, vprašala sem ga, ali me mora biti sram ker to študiram, ali sram, ker to študiram pa prevozim oranžno :D NAPAKA

njegova kolegica mi sveti v predal, v katerem ne najdem dokumentov. ne vem, kaj je pričakovala, igle? celo vrečo marihuane?
po petih minutah najdem prometno, pridem do avta, in mi reče - gospodična, kazen vam vseeno moram napisat, čeprav imate rojstni dan (!!!!) in mi da položnico. prov potolažla sem ga, da valda, sem naredila prekršek, naj me kaznuje, za božjo voljo. kaj misli, da študiram ta purfl zato, da bom policaje zafrkavala?

lep dopis na tabli...

erotikon

besede so strup. pustijo domišljiji, da se razbohoti. katerikoli spolni akt, ki ga gledaš po televiziji, se ne more kosati s tem, kaj ti po skopem opisu delajo možgani. sicer ni okusno, da to omenjam (viktorjanska vzgoja), ampak rada šokiram (pha) - moja prva "erotična" misel se je zgodila, ko sem igrala neko brezvezno igrico (mata hari) na atariju, in ko sem jo "obrnila", se je vohunka, ki je bila glavni lik, slekla in poljubila moškega, ki je zvezan sedel. grafika je bila seveda porazna, in tudi več kot zgolj dejstvo, da se je ženska slekla, ni bilo mogoče razbrati. poljub sam je bil samo nakazan. ampak zmes vsega - ženska rešuje moškega, ženska mora marsikaj narediti, da ga reši, ženska se moškemu ponudi, moški pa je dominanten, četudi zvezan - še zdaj se včasih spomnem na ta prizor (pa še to- ta prizor sem videla zgolj in samo enkrat, ker se mi po tem ni dalo več igrati).je pa res, da ljudje danes nimajo več domišljije. tistim potem morajo vsako knjigo posebej priredit v film (a res? me je vprašala znanka enkrat....a so po štoparskem vodniku naredili tudi knjigo?)

blodnje, tretji del

muka mi je biti z družino zato, ker vem, da so to (skoraj) edine socialne vezi, ki jih ne smem pretrgati, ki jih ne morem izničiti, in vsako moje dejanje ima lahko resne posledice. in čeprav lahko naštejem vsaj pet ljudi, s katerimi bi raje govorila kot z mojim očetom, vseeno mora priti pred teh pet ljudi. sem tako globoko inkulturirana v čaščenje staršev? mogoče.

vseeno, ko sprejmeš starše, sprejmeš tudi sebe v veliko večji meri.

nadaljevanje blodnje o težavnosti inteligentnih otrok

urejeno družinsko življenje je pojem, ki ga pripisujem recimo družini Jožeta Potrebuješa. Veliko denarja zmetanega v hišo in avtomobile, otroci oblečeni v fashion labels, atko ima 10 kitar, eno vrednejšo kot drugo...v nedeljo zvečer se zberejo pred televizijo in gledajo kako neumnost na slo1, medtem ko mamica peče palačinke. najraje preživljajo čas v tujih veleblagovnicah, recimo Ikei v Gradcu, ker tam atkota ne poznajo in so lahko "normalni"in nato mamica gre, po ekstenzivnem čiščenju hiše, ki traja teden in pol, ter si pošlje metek v glavo.

sovražim ta pojem. po mojem zaradi besede urejeno. ker nič ni urejenega na tem svetu, razen matematika na srednješolski ravni. mogoče zato rešujem kake probleme iz legiše, kadar se počutim potrto.

jaz imam harmonično družinsko življenje, kar pomeni, da vidim familijo po vnaprej določenih parametrih, na njihovem teritoriju, in ponavadi je vmes hrana, ki omili njihovo ostrino. s tem pa ne mislim, da so moji starši napačni, obratno! moja dva sta krasna človeka, ki večere preklepetata, vsak dan gresta na uro in pol dolg sprehod po barju, plačujeta račune. v neki blazno zmotni veri, da naslednje leto pridem domov, in si uredim spodnjega. :) zadosti slabo je, da moram vsako nedeljo na kosilo k njim, da bi mogla še zatežit da ne pridem - nemogoče. stvar oteži dejstvo, da je K čudovito preprost, ki se fantastično ujame z mojim očetom, in dneve preždita v kleti, kjer lotata svoje stvari in popravljata zaslončke fotoaparatov in strgane membrane zvočnikov.

če povzamem: predstavljaj si krasne ljudi srednjega sloja, delavne, poštene, ki hodijo v obi in radi popravljajo stvari okoli hiše in sadijo rožice. nato si predstavljaj njihovega otroka, ki ni nikoli šel iz sobe, prebral po dve knjigi na dan (povprečje), ki ni maral sončne svetlobe in bil zmožen kak teden brez komunikacije. kadarkoli so ji kaj rekli, kadar so pričakovali, da se bo lepo oblekla in bila prijazna z njihovimi gosti, je bila sarkastična, temna in jedka. na fotografijah je običajno stegnila jezik, na kameri spustila venček obscenosti, samo da se je izognila naslednjemu snemanju.

moji starši so imeli težavna leta z mano. zaslužijo si počitek. ne vem, kaj jim je, da vabijo ta oblak nesreče nazaj v svoj dom.

slike v stanovanju

ob posnetku Slavoja Žižka, ki se je mimobežno v svojem govoru dotaknil svojega očeta ter ga nekako označil za razumnega, izobraženega (vseeno pa si razbral iz govora, da je bil za njega zgolj eden izmed mase ljudi, ki bi je najraje ne srečal) , in ko je govoril o tem očetu, ki je norel zaradi Slavojeve inteligence, sem pomislila, kaka muka mora biti, da si starš inteligentnemu otroku. še večja muka, vsaj zame, bi bila biti starš inteligentnemu otroku, ki je tiho. starši so navajeni otrok, ki se upirajo in vokalizirajo svoje trpljenje, ko pa so tiho, zbudi v njih še večji bes in ogorčenje. moj dober prijatelj je nekoč, v navalu jeze njegovega očeta, izgubil zob. in še danes kazi njegov drugače izjemno lep obraz škrbina. ker hoče, da je oče vsak dan soočen s tem, kar je naredil.pošteno, razumem ga, in njegova metoda zagotovo najbolje boli. ampak odreči se nečemu zato, da boš drugega prizadel? to je bilo vedno absurdno zame.

v najhujšem trenutku pubertete sem imela škarje v rokah, da si odstrižem lase, to je bilo najhujše dejanje, ki sem se ga lahko spomnila v tistem trenutku. pa sem si tudi odstrigla en pramen.....preden je uletela moja mlajša sestra in razbila tisto turobnost kot milni mehurček.

naporni smo kot otroci.
naporni smo kot odrasli.
namesto da bi, kot vsi normalni ljudje, ljubili, odpuščali, delali dobro, pozabljali slabo..malodušno brodimo po svoji duši.

personificiran oltar

pathos

ahhhhhhhhhh..........
poezija - tako v originalu, kot v rapu. respect

ljudje vedno pravijo "ko bi imel le še en dan s človekom, pa bi bil pomirjen", v resnici pa je to čista laž.

kdaj pa kdaj si želiš, da bi bil manj navezan na ljudi, in da bi vse odnose lahko odrejal hladno, kot odrejajo porcije kuharice v menzi...

micra

najbolj vredna stvar, ki jo "posedujem" (pravzaprav preko nje poseduje mene moj oče) je moj avto. včasih je bil to ford escort, najboljši avto, ki ima tudi najbolj primerno dušo....skupaj sva videla veliko evrope, v njem sem mnogokrat prespala....in prevozila tričetrt scene metalskega življa iz enega koncerta na drugega....in preko tega avta sem začela ljubezensko zvezo z avtomobili, predvsem starodobniki.moj idealni? ford taunus, letnik 70-76

s starostjo odpadajo vsi inhibitorji, ki so mi kreirali poprejšnje življenje.
pri 14ih bi tako se usedla v najtemnejši kot in si kaj pisala v knjižico, pri 18ih bi prebrala in upala, da bo prišlo do pogovora, pri 22ih bi po možnostih še replicirala (ta faza je bila res antipatična, sva se pa ujeli z makarovičko enkrat na eni njeni predstavitvi, if you get my drift), sedaj pa sem blissfully ignorant..in zapnem intelektualca in ga obremenjujem s svojimi idejami

social class

vedno se mi je zdelo, da smo bili otroci osemdesetih le še redkokdaj determinirani s pripadnostjo družbenemu razredu - vsaj pri izbiri srednje šole. sem pa tudi občutila razliko med sabo in ljubljansko smetano moje generacije...parkrat so me povabili na taka kvazi umetniška srečanja pri katerem izmed njih doma, kjer so pili francoska vina in poslušali brela in bili vsi sploh in oh pametni. jaz sem imela rezerviran prostor tam - degenerirano kri je potrebno osvežiti z nekaj uporništva, vendar sem tam in takrat zavrnila vse skupaj, zgrabila mojega hipijevskega prijatelja za rokav in za vekomaj odšla iz takih krogov. ni moj prostor tam, kot tudi ni moj prostor nikjer drugje. nimam prostora pravzaprav. izraščam se iz okolja, ki mi je kamnita podlaga, in segam na svobodno sonce. ampak korenine so še vedno globoko v senci in v skalah. in to me včasih naredi nespečno...ker vem, da je formula za srečo, ki velja za večino ljudi, precej preprosta, na meni pa ne učinkuje....ker se skušam prepričati, da je vse v življenju tu in zdaj, pa vendar mi srečo prinašajo momenti, ki so atipični...želim si stvari, ki so ostalim odveč, in odveč so mi stvari, ki jih ostali občudujejo...

fear and loathing

"We had two bags of grass, seventy-five pellets of mescaline, five sheets of high-powered blotter acid, a saltshaker half-full of cocaine, and a whole galaxy of multi-colored uppers, downers, laughers, screamers... Also, a quart of tequila, a quart of rum, a case of beer, a pint of raw ether, and two dozen amyls. Not that we needed all that for the trip, but once you get into locked a serious drug collection, the tendency is to push it as far as you can. The only thing that really worried me was the ether. There is nothing in the world more helpless and irresponsible and depraved than a man in the depths of an ether binge, and I knew we'd get into that rotten stuff pretty soon. "

"How long could we maintain? I wondered. How long until one of us starts raving and jabbering at this boy? What will he think then? This same lonely desert was the last known home of the Manson family; will he make that grim connection when my attorney starts screaming about bats and huge manta rays coming down on the car? If so, well, we'll just have to cut his head off and bury him somewhere, 'cause it goes without saying that we can't turn him loose. He'd report us at once to some kind of outback Nazi law enforcement agency and they'll run us down like dogs. Jesus, did I say that? Or just think it? Was I talking? Did they hear me?"

človk bi kar sprobal to..........po teh besedah

študij v tujini

poznam ogromno zgodb ko so ljudje zaradi tega ali onega razloga odšli v tujino. pa ne bi govorila o egoizmu (kakšen sin/hči si, da odideš in prideš pogledat svoje starše samo enkrat na leto!), ker mislim, da si starši, ki imajo zdrav pogled na potomstvo (in ja, običajno je povezano s tem, da imajo še enega otroka) želijo, da njihov otrok gre drugam, se razgleda, kaj doživi.
moja mati že od nekdaj upa na to, da bom šla v Bruselj (!!! katera specifičnost) in da si bom tam našla enega intelektualca (!!!).Se pravi, najbolje je v taki starosti oditi, ko pravzaprav nimaš drugega motiva kot to, da greš nekam drugam, pogledat kako zgleda študij tam.
starejši kot si, bolj se v to vpletajo neki drugi motivi, bolj si želiš neskončnega miru, ki pride z odhodom res res daleč. jaz sem ob vsakem takem obdobju odšla za kak mesec, na žalost ne študirat, in prišla sem nazaj neskončno srečna, da sem spet doma. in vsi akterji, ki so mi bili mučni, so naenkrat dobili spet določen bonus. ampak moji problemi so marginalni. se spomnem prijatelja, ki je v podobni življenjski situaciji odšel na romanje z mano. občutki krivde, ker je mater pustil doma, v Celju, so ga čisto hromili. že tako je živel v Ljubljani, ker je pričakoval, da bo hote ali nehote ga želela privezati nase. ko sva šla za cel mesec, je bilo še toliko huje.nekaterih stvari ne čas ne oddaljenost ne rešita, in odnos s starši je ena od teh stvari.

l'horologe

ura je pripomoček za ljudi brez občutka za čas ali za ljudi ki morajo pokazati svoj status. ali pa, recimo hipotetično, za ljudi z resnično lepimi zapestji. :) v enem predmetu stežka najdeš toliko zame negativnih konotacij. obsedeni smo s časom, da ga nosimo na zapestju. gledamo petstokrat na uro na zapestje, če se dolgočasimo. nikoli, če smo v dobri družbi. kaj to pomeni= da želimo vsem odmeriti nek čas, ko imajo našo pozornost? opozoriti drugega, da smo zasedeni in da mora ceniti vsako minuto pogovora?

podobno velja za merjenje utripa pri športni aktivnosti. iščeš optimum, ampak pri tem se zanašaš na uro, in ne poslušaš sebe. saj je res, srčni utrip je dober napovedovalec dogajanja v telesu, ampak to - no shit, Sherlock - bi moral biti ti sam.

GPS naprave - namesto da bi pogledal na zemljevid, šel pogledat, se mogoče malce izgubil in mal videl mesta, te zdaj GPS pripelje pred vrata. bruh. K je celo pot po Oslu tapkal po svojem mobitelu/dlančniku/GPS napravi in mi govoril "nacionalna galerija čez 100 metrov naravnost", ko sem njeno pročelje videla že 200 metrov nazaj in ga občudovala...vsako malenkost je slikal in po MMS poslal kolegu....sam pa ni užival trenutka.....je raje šel v hostel, kjer je bilo brezžično omrežje, kot da bi gledal sončni zahod nad Bergnom....tehnologija preveč narekuje naše življenje.

veliki dogodki

mati mi je v sredo, na poti v izolo v bolnišnico povedala (v takih momentih, ko je čisto pepelnato siva v glavo, moram spremeniti teme pogovora, da se zamoti) da je pes od naše none prejšnji teden praznoval prvi rojstni dan. in unlike me v moje četrt stoletja, je dobila tako torto, kot nonotove zobe, kot nonine bisere. torto še speče, nono pa si nerad daje nove zobe v usta, ker ga žulijo, nona pa je že dejala, da ni več dovolj velikih stvari, da bi se splačalo dati bisere za vrat. no, toliko o tem.

ujeti mavrico

sicer nisem čisti vernik, ki verjame v Diota, ampak že od petnajstega leta, ko sem na neki očetovi kaseti našla tale komad, se lahko zjočem v sekundi, ko slišim tole.

a little bug in my configuration.

zasebnost gmaila

moj gmail ima eno zelo grdo navado, da pretrese maile in mi ponudi par oglasov, ki naj bi se navezovali na temo pogovora. in teh 30 mailov mi non stop ponuja: diplomiraj iz fotelja (napad na mojo inteligenco?), imate tremo? kao neke kapsule za pomiritev, ter še par kapsul za rešitev nevemkakšnih že tegob. zanimivo, kajne? prav rada bi izvedela, na podlagi česa me ta orodja v tej korenspodenci določajo za odjemalca teh stvari.oz. ne, nočem vedeti...

druga K

pred devetimi meseci sem prekinila druženje s kolegico iz osnovnošolskih dni, ker mi je preprosto zbila voljo do življenja s svojimi monologi. motilo me je, da je bila materialistična. motilo me je, da je bila konservativna. motilo me je, da je vsa načela, ki mi jih je zdrdrala takoj ko je kazalo, da jih kršim, popolnoma zignorirala, ko je šlo za njeno življenje. motilo me je, da četudi sva imele vsak teden pogovor o njenih razmerjih, v katerem je jokala (resnično se mi je smilila in resnično sem ji želela pomagati), ni nikoli upoštevala niti enega mojega nasveta. in sem naredila stvar, ki je v medosebnih odnosih še vedno tabu: brez očitnega povoda sem ji rekla, da se nočem več družiti z njo. brez argumentov, brez jeznih mailov, sms-ov. samo prekinila sem vso komunikacijo. in olajšanje je bilo---neznansko.mogoče bi mogla pri tem omeniti še smešno "naključje" - ta konec tedna sem šla obiskat starše, saj živijo skorajda na drugem koncu Slovenije, in ravno razlagam en prevod materi, ko zagledam to ženskuljo, kako z mojim sosedom pod roko hodi po naši ulici :) naključje? ne verjamem v naključja.

nedorečenosti pri ljudeh vedno "zažgejo"...včeraj sem srečala kolega, ki je bil leta nazaj mnogo več kot to, in opazila sem, da moja prisotnost popolnoma nervira njegovo punco. zato nisem šla niti blizu njiju, in sem se zadrževala na drugem koncu sobe (na žalost je bil koncert v sobi velikosti sedem krat pet metrov, tako da se nisem mogla popolnoma umakniti). kadar globoko spoštuješ nekega človeka in mu želiš dobro si se pripravljen iz njegovega življenja tudi umakniti.

rože

v ozadju mačka iz indie shopa
rod steward
crown of jesus al nekej podobnega

ptičica Senica

moja mati bere lady. in kadar po mesecih odsotnosti pridem pozdravit naš kolosej od bajte, si vzamem kako minuto da sem čisto čisto preprosto dekle, ki bere trače. ali pa če skušam olepšati, ker je takoalitako brezveze, berem med vrsticami, kje se naša mentaliteta nahaja...in ta teden (včeraj sem morala mater urgentno peljati do oftalmologa, ha ha) je v njej ena čudovita slika katarine kresal s senico. in iz slike veje tisto, kar mi ni všeč pri pravu in pravnikih. povzpetništvo, snobizem...klinčevi golf in neskončno pogovarjanje z ljudmi ki jih sovražiš...smehljanje...pravo me pomirja, ljudje, ki ga prakticirajo, pa ne.

diplomska

danes je ravno dve leti, ko se je moja ekselenca odločila usesti za mizo in napisati diplomsko. vpis na magisterij na policijski je bil do 18.10. napisala sem nalogo v treh tednih, manjši popravki, 10.10 sem jo nesla vezat, zagovor je bil 18. in dobila sem 10. go guess.je pa res, da sem brala članke zanjo leto in pol. in da sem na današnji dan pred dvemi leti imela precej jasno sliko, kaj želim napisati.v glavnem, my point being, pisala sem jo recimo da cel dan po malem, pet ur sem prevajala članke, pet ur sem iz prevodov sestavljala smiselna poglavja....največkrat sem samo tipkala- tisto kar mi je padlo na pamet, ker sem vedela, da me bodo zaključki najbolj uničili, če ne bom previdna. zjutraj, ko sem se ponovno usedla za delo, sem najprej uro čistila tekst in ga preoblikovala, ker sem z "prazno glavo" to lahko najbolje počela. ob enajstih, ko sem ponavadi vrgla pregovorno puško v pregovorno koruzo, sem šla v gozd. enajstih zvečer. drugače mi je srhljivo kot ne vem kaj, ker medvedje tu pa tam pridejo v gozd nad našo hišo, ampak prav spomnim se, da sem šla do ene jase, nato navzdol, čez neko rečico, kjer je stal mlinček, ki sem ga vedno popravila, ker se je nagnil, nato ven, na cestico, mimo hiše, ki so jo gradili, in tam sem se usedla za par minut in jo gledala. bila je montažna in je rasla prav neverjetno hitro....in prav tam sem se lahko najbolj zbrala, da sem razmislila o opravljenem delu in delu, ki me je še čakalo. ustvarjalen čas.

prijatelji

ljudje vedno flikamo svoje pomankljivosti s prijatelji. tisti z resničnimi problemi si najdejo prijatelje s še večjimi, da bi prikrili njihovo bedo (teh je res res ogromno). potem so tisti, ki imajo neko napako, ampak so drugače precej samozavestni, in si zato najdejo prijatelja, ki te napake nima, zato da imajo ob njem občutek, da te napake ni (največkrat gre pri teh primerih za lepe ljudi, ki si najdejo zabavne prijatelje).

zato se zgodi, da te ljudje zaničujejo, ker nimaš prijatelja........ker to daje signal, da nimaš pomankljiivosti, ki bi jih rad flikal....najhuje-se zabavaš sam s sabo in ne potrebuješ ostalih - http://www.youtube.com/watch?v=YcPQhS8W8g4

najhujši nateg glede prijateljstev je ta o konstantnem čepenju skupaj. najraje imam ljudi, ki me kontaktirajo takrat, ko imajo željo po tem, da bi se pogovarjali, ali pa ko me pogrešajo (tako lahko pojasnim, da navkljub 1000 zastonj mesidžih in 1000 minutah klicev na mesec jaz "pridelam" le kakih 60 sms-ov in kako uro pogovorov z materjo ter teto :D).

ljudje okoli mene so že navajeni te moje hibe, da ne kličem, še manj pa odgovarjam na telefonske klice.

top lestvice filmov se mi pa res ne spreminjajo tako zelo. oziroma ugotavljam, da po srbski kinematografiji in začetnem obdobju dogme, pa še Ingmarju Bergmanu preprost ni več boljših filmov. so filmi, ki mi za uro ali dve odprejo oči in naredijo popoldan (being john m., al pa komedija tais toi, to sem gledala včeraj), ni pa več tistih-wow filmov.se pravi all time best: čuvar plaže v zimskom periodu, der sjunde inseglet, idioterne, pa da dam še nekaj neevropskega - kultni Donnie Darko pa Tideland (ali Brazil, ali karkol od tega režiserja)

filmi, ki jih vsi ostali navajajo kot mitske, pa mi niso jasni: citizen kane (mislim, kaj je pa na tem filmu tok svetskega...), american beauty (zeh), easy rider, shawshank redemption

odiseja 2001? legendaren film
pulp fiction? love it
kill bill 1 ali 2? 1ka zagotov, ampak oba kul
crouching tiger, hero in podobno? fantastične barve, estetika na višku. love it
grozljivke - shining, misery, delikatessen....pa italjanski od daria argentota so mi po nekem čudnem ključu všeč (mogoče goblini, muzika?)

lestvica serij; monthyji, ab fab (ja, droge in čiki), black books (ja, pijančevanje), the royle family (čiki, alkohol in disfunkcionalne družine, ki delujejo)

in last but not least: lestvica risank: simpsonovi, harvey birdman, prve tri sezone family guya, ter sezone 3-7 od south parka. vse ostalo je tacky, preveč destruktivno, prekratko, nekonsistentno...bulšit. pa jih gledam. sam uživam ne pretirano v njih.

bang bang

dva dobra komada: tale in tale.
pa ajd, priznam, da imam soft spot za manic street preacherse

pa še ena, nepovezana

lepljivost

težko pojasnim sveži duši, kako funkcionirajo medosebni odnosi, ampak opažam, da se ljudje bojijo biti navdušeni nad drugo osebo. logika je sledeča - če si navdušen, bodi nad človekovo fizično platjo, ker ta je zamenljiva--najdeš nekoga, ki je še bolj nakvihtan, bolj fit, bolj zagorel. pri medosebnih odnosih, ki se spletejo po načelu zanimivosti, pa vedno obstaja nevarnost, da se bo ena od strani naveličala odnosa in šla..saj to se tudi povečini zgodi pri prvoomenjenih odnosih, sam kot sem že omenila, tam lažje najdeš nadomestilo.
če sklenem ta čudni sestavek; tako malo imam kontakta z ljudmi, da ne vem, kako z njimi funkcioniram, in pravzaprav mi ni treba razmišljati o tem, na vsake kvarte, ko pa spoznam koga, pa opazim, da znam biti zelo em em......lepljiva? v smislu "sedaj-ti-bom-v-petih-dneh-pojasnila-moje-življenje-in-pri-tem-analizirala-še-tvoje" s ščepcem tiste blazno fajn ženske fore "če-se-ne-boš-pogovarjal-z-mano-se-ustrelim"

me že travmira misel na božič

na božič se po slovenski navadi obvezno odprejo omare in padejo okostnjaki ven

enkrat, obljubljam, posnamem mojo družino za božič. vsi živčni pridemo ob 5ih k noni, da ja ne bi zamudili kak del ceremonij, kjer pa tako ali tako manjka moja boemska teta, ki pride, ko pride. hrano si mormo sami narest, v zahmašnem gvantu, potem pa dodelit porcije glede na pomembnost v familiji. nato moramo skupinsko občudovati nonine jaslice v pet štukov s plastičnimi živalmi različnih velikosti, starosti in okolišev - da, v betlehemu se podi tudi kak dinozaver, če ga je kdo od nas, otrok, kdaj pozabil tam. nato sledijo božične pesmi, z obveznim petjem (ki se ga rada udeležim ampak zadnje čase nono dobiva čudne cedeje in moremo prisilno peti take tercetne alpske napeve http://www.youtube.com/watch?v=tA3glhTgeOY&feature=related (so pa odlična metoda za zaspat, ker te uglašenost in tiste terce kar uspavajo)) nato vsaj tri ponovitve ¨srečen božič" ker vedno nekdo zajeb*** na kameri, in je treba ponovit, ker je ata perfekcionist. potem se nono in nona zavrtita na kako božično, sledi nekaj kletvic, ko nono stopi na kakega dinozavra...potem pa nono izbojuje svoja darila (letos je za rojstni dan zahteval denar, ker mu ne znamo kupit nič pametnega), to vse je spet na kameri, tako da če slučajno spet noni uide kaka kletvica, ali pa če prižge cigaret, ata spet prekine s snemanjem............nato gremo nazaj za mizo, mogoče kak drobec "pastiča" (lazanje, ki jo nona začela delati s cimetom namesto z muškatnim oreščkom, ampak si ji nihče ne upa rečt), kakimi piškoti in potem torto. čez kako uro še sladoled (to govorim sedaj zgolj o treh dedcih familije; očetu, nonotu in bratrancu, ki imajo želodec in moč za take kulinarične podvige). potem pa je nivo alkohola že tako visok, da začne najprej bratranec o svojih travmah , ata ga zatre s svojimi travmami, nato nona pop**** ker se jo prevečkrat omenja kot sokrivo, se gre kujat in kadit na balkon, nato pride tetin ljubimec in pogovor zamori ravno v momentu, ko bi lahko prerastel v nekaj za črno kroniko. jaz, razen seveda da se referirajo na mojo napake, sploh ne pridem do izraza. in mi prav paše, ker ko se speljem iz tistega dvorišča na 25.12, mi od srca pade velik kamen

moja familija rox.

dvojina

življenje v dvoje resnično vnese ogromno realnosti, vsaj v prvih mesecih zagotovo. ampak lepota tega je, da se odkrivaš, odkrivaš svoje meje sposobnosti vživljanja v drugega, poizkušaš nuditi nekaj sočloveku, kar nisi prej nudil. odličen občutek, ki pa te - na žalost vem iz prve roke - zaziblje v neko mrtvilo (vsaj če si ženska), ko se ti zdi, da si dojel svoje pravo mesto v družbi, ko preden lahko posvetiš svoj čas knjigi, posvetiš najprej nujnim opravkom po stanovanju. ampak prav je tako. lažje se soočim s preostankom družbe, če vem, kako normalno življenje zgleda. me pa to pahne v povprečnost.

in noči so krajše. precej krajše. ko me zgrabi kak paničen krč, ko ugotovim, da smo vsi minljivi, da bo slej ko prej nastopil čas, ko bom nosila cvetje na grob svojih staršev, ali pa ko pomislim na to, kako bom v tem življenju kaj dosegla, kar mi bo resnično veliko pomenilo.....takrat dam roko na spečega Kja (on je preprosta oseba, računalniki so njegovo življenje, in vsi problemi so rešljivi na eksakten - naravoslovni način) in me pomiri.

magnets ali I hate monster magnet

moja obsesija z magnetki je že kar preveč silna. s to razliko, da ne maram kupljenih, v paketu dobljenih magnetov. rada imam take z zgodbo. K me je resnično presenetil, na najboljši možni način, ko mi je lani za rojstni dan prinesel celo vrečo . šel je v podjetje, ki jih izdeluje, in jih prepričal, da so mu dal vrečo muštrov :D

M. nama je poslala kartico. in za nov let nama je dala tudi magnetke. s čokolado. gotta love her ;)

magnetna poezija.

one of the gods

The Yen Buddhists are the richest religious sect in the universe. They hold that the accumulation of money is a great evil and a burden to the soul. They therefore, regardless of personal hazard, see it as their unpleasant duty to acquire as much as possible in order to reduce the risk to innocent people.
-- (Terry Pratchett, Witches Abroad)

Bad spelling can be lethal. For example, the greedy Seriph of Al-Yabi was cursed by a badly-educated deity and for some days everything he touched turned to Glod, which happened to be the name of a small dwarf from a mountain community hundreds of miles away who found himself magically dragged to the kingdom and relentlessly duplicated. Some two thousand Glods later the spell wore off. These days, the people of Al-Yabi are renowned for being remarkably short and bad-tempered.
-- (Terry Pratchett, Witches Abroad)

"Chain letters," said the Tyrant. "The Chain Letter to the Ephebians. Forget Your Gods. Be Subjugated. Learn to Fear. Do not break the chain -- the last people who did woke up one morning to find fifty thousand armed men on their lawn."
-- (Terry Pratchett, Small Gods)

kuhinja 4 -zadnjič

tale beauty me je že pričakala v stanovanju, ko sem prišla. spomnim se strahu, ko sem ga prvič priklopila, saj je skoraj 20 let počival. in res je sam počilo, zasmrdelo in se pokadilo. K ga je odprl in zamenjal nek del. zaradi česar sedaj konstantno pospešuje. zato ga je potrebno ugašati po 20ih sekundah. preden poleti.
še zbirka "instantov". nič flashy, ampak mi je všeč zaobljenost kakava in bianke. zanimive embalaže ;)

o glasbi

moj oče me je nekoč davno dobro glasbeno definiral. rekel je, da ima vsak človek eno frekvenco, ki mu paše, zato po navadi ljudje poslušajo večinoma isto zvrst glasbe. ker jaz temu ne ustrezam, nimam posluha. in najbrž je res temu tako....

zakaj pa nimam frekvence= ker sem bila vedno pri očetu, ko je popravljal zvočnike, in testiral celotni slišni spekter, in če je pri kakem zvoku čudno rezoniral, je potem na tistem zvoku vztrajal in vztrajal....in sama pri sebi sem si vedno popevala tist ton....podobno pri sesanju.....sem štartala iz zvoka sesalca, in nato vedno bolj eksperimentirala z "solažami" in vračanjem nazaj na bistvo - sesalec. zato imam tudi tako eklektičen glasbeni okus, ki bazira na kaki čisto nepomembni zadevi....

recimo na karizmi pevca. in to mišljeno karizmi v narekovajih, ker mi ravno Morrison predstavlja s svojo hedonistično "kako ste kaj bejbe, jest sem zadet" pozo najbolj odbijajočo figuro. čeprav mi je muzka všeč, sam njegove face ne morem videt :)*

podobno Plant v poznejši dobi, kjer še komada ni več mogel odpeti, ker je bil tako zavzet nad svojo pozo in premajhnimi hlačkami in srajčkami in plapolajočimi lasmi. pri tem naj dodam, da sem ravno letos padla okoli, ko sem našla res res stare posnetke, ko je bil Plant še oseba za imidžem in je bil (za moje pojme) sexi as hell - sem še enkrat pogledala in že opazila zametke samovšečnosti....no, to mi ni všeč pri pevcih. recimo poglej tukej Iana, kok je luškano sproščen, čisto v muzki, in ne v temu, kako bo popecal ženske v prvi vrsti (pa negirajmo kako so pošastno odšpilal komad, ki mi je super kul, čeprav je simple).

podobno velja za kitariste, ki sicer potrebujejo nekaj egotripa da delajo dobro muzko, ampak vseen - blackmoore, lepo prosim! svetla izjema je (spet, to so čisto moje blodnje, ki so lahko čisto skregane z logiko in dejstvi) Hendrix, katerega komadi so mi čista poezija. in nič čudnega, da je clapton po enem komadu šel dol iz odra, ko je slišal jimija. Cream so bili tehnično dovršeni, ampak sterilni belci, ki niso zmogli prenesti v glasbo še tisto, kar je "umazanega".

ženske vokaliske? na prvem mestu Aretha, brez dvoma, pa recimo Billie, ki bi ganila tudi kamen, (zdej sem se spomnila na njen summertime in so mi misli prešle na naslednjo pevko (kateri naj bi bila pa - hah- jaz podobna**), Janis, tudi fantastični interpret vsega. pa še - obseda me ta njen komad - Joan Baez, k ima tak tremolo da me kar plombe zabolijo.

novodobne vokalistke? uf, to pa je težje vprašanje...mogoče doomsterski band River (sicer ni vokalistka, temveč vokalist, ampak tale komad od Warning mi je super - spet frekvenca njegovega glasu), sem pa opazila trend slovenskih pevk, večinoma rocka, da so si med seboj po stilu sumljivo podobne. na splošno imajo moški vokalisti več šanse, da me očarajo :)

bolje je biti nagravžno drugačen kot pobebavljeno isti. (kar je tako lepo povedal tudi Hicks, kajne?)

še kake bizarnosti glede mojega okusa? ah, tok jih je...rada imam francoski rap, še posebej Manau, pa stare kantri komade (na splošno ima kantri včasih tako dobra besedila, da se kar čudiš), pa južnjaške komade (ker imajo bolj onomatske komade, ker so bolj spevni, ker znajo povedati na tristo načinov), potem imam rada Pekko Kappija

kuhinja 3

sistematika ist krieg. (v resnici sem samo dobila labeler za obletnico, in vse označujem)

skodelica, o kateri sem pravila v prejšnjem blogu, bučka, ki mi jo je dala Kjeva mati, granatno jabolko, ki je prišlo od tete...v steklenih posodah pa curry listi in fenugreek.
tehtnica pa se uporablja zgolj za tehtanje prašičk.
najljubše cedilce za čaj :) in edina oprijemalka v stanovanju.

zbirka "raztresenih" čajev, za katero sem prisegla, da jo bom popila. čeprav mi ne gre in ne gre - kaka kila ga je še ostala.in to so čaji, ki so mi še ostali za čas po "raztresenih".

Baudelaire

Baudelaire je vedno znal dobro povzeti moje misli (kako samovšečna ubeseditev :D)
Le Poète est semblable au prince des nuées
Qui hante la tempête et se rit de l'archer;
Exilé sur le sol au milieu des huées,
Ses ailes de géant l'empêchent de marcher.

pa tudi sicer je Baudelaire seksi, umazan, podel :D grrrrrrrrrr
ni ga težko oboževati

Je m'avance à l'attaque, et je grimpe aux assauts,
Comme après un cadavre un choeur de vermisseaux,
Et je chéris, ô bête implacable et cruelle!
Jusqu'à cette froideur par où tu m'es plus belle!

ali pa najbolj zloglasna "a celle qui est trop gaie"

Ainsi je voudrais, une nuit,
Quand l'heure des voluptés sonne,
Vers les trésors de ta personne,
Comme un lâche, ramper sans bruit,

Pour châtier ta chair joyeuse,
Pour meurtrir ton sein pardonné,
Et faire à ton flanc étonné
Une blessure large et creuse,

Et, vertigineuse douceur !
À travers ces lèvres nouvelles,
Plus éclatantes et plus belles,
T'infuser mon venin, ma sœur !

anytime, Charles, anytime

kuhinja 2

še ene par stvari za pokomentiratškatlica, ki sem jo poleg cedeja hansonov in moje najljubše skodelice (v naslednjem blogu kaj več o tem) dobila za 16. rojstni dan od Saš in Katje. zdraven je pingvin. zaradi linuxa in zaradi madagaskarja. pingvini rox!
tole steklenico sem "majznla" iz kuhinje brezveznega hostla v Bergnu. ležala je v zadnji omari, za brezvezno šaro, ed neuporabljenimi (in neuporabnimi) stvarmi. ljubezen na prvi pogled.
še par čudovitih folk motivov, na fronti omare od hladilnika.

kuhinja 1

če nas stvari okoli nas res definirajo, potem moram spregovoriti o svojem okolju. mogoče me bo tisti bralec, ki sem gor zaide, morebiti kaj bolj razumel. kuhinjo, predstavljeno tu, je sestavil K lanskega avgusta. čisto sam. okrasila sem jo pa jaz, hehe
zelo rada imam kovinske škatlice, in tukaj je večina teh škatlic. in zanimivi motivi..iz raznih starih reklamnih posterjev. to mi je tudi všečno, sam ne živim v utvari, da je to kaj posebnega. čisto vsem je to všeč.
zanimiva kartica iz Tehniškega muzeja Bistra

tale kartica je iz etnološkega muzeja v Oslu
še ena malenkost - sladkornica, ki mi jo je dala sestra leta nazaj - pomojem je bila stara kakih devet let. je rekla, da jo je spomnila name :)

slovenski gradovi

imela sem prijatelja (I once had a girl, or should I say, she once had me), s katerim sva naredila prav fascikel gradov---šla tja, poslikala (ko še ni bilo digitalcev) in polepila v fascikel. jaz sem bila vedno navdušena nad predjamskim, ker sem se tam vse počitnice potikala pri teti....in so se mi zgodbice o vitezih in gospodičnah spletale prav na tem gradu. drugače se pa rada grem usest na mesto starega podrtega gradu (ali bolje rečeno utrdbe) pri Grosupljem. tam je res fantastična lokacija. na splošno mi burijo domišljijo podrti gradovi, ne tisti, vsi pozidani in predelani in obnovljeni...Pa dobrna, ki je zanemarjena....liechtenwald v Sevnici, evo ta je pa res lep.utrdbe so ti bolj všeč kot okrasni gradovi :D..........turjak je taka grda masiva :D, in tist norwegian wood prejle ni bil naključje...ker zadnje dni samo premlevam, kako bi lahko videla na norveškem čimveč pristnih lesenih cerkvic..*.13 naj bi jih še bilo.....na samem.......in jaz jih MORAM videti. to so najlepši objekti za moje pojme. tako hišo bi imela, le manjšo. tako vikingško....z izrezljanimi stebri :D kje? na tolminskem, tam je res lepo :)
drugače pa nisem materialist. :)

seksi Gianna

redke so ženske, ki po mojem mnenju dobro znajo interpretirat komade. sevdalinke, okej, ampak pustimo za trenutek balkan, pojdimo k naši sosedi, Italiji.
Italijani imajo čudovito pevko, Gianno. in tegale smo lahko slišali po teveju....zanimivost: v originalu je komad precej bolj hiter in brezvezen, sem se mogla pomatrat dobit to "razvlečeno" verzijo. Gianna pa je v svoji karieri naredila par legendarnih komadov, recimo Parfum. kakšna neposrednost! kako seksi! kak glas! grrrrrrrrrrrrr

pisma

ahhhhh, pisma :) korespondenco sem poskušala vzpostaviti s parimi ljudmi, ampak zaradi relativne nečitljivosti moje levičarske pisave (razumi kot hočeš) in vsesplošne apatije nisem prišla daleč. mi pa ljudje pravijo, da so moja pisma lep spominek, ker niso tako minljiva kot so sms in tako email šavje. deloma ohranjam to strast preko ebaya in kupovanja vinilk v raznih obskurnih distrojih.je pa napor pisati taka pisma, ker si po navadi ne dopuščam take svobode izražanja, poskušam biti bolj em em em------pisateljska? ker se čudno bere pismo, polno napak in brez velikih začetnic. (ja, čudno se bere tud tak blog, zato redkokdaj grem še enkrat skozi - potem se zgodi, da so dolga zatišja, saj kar vse poradiram)

sorodna duša

saj bi napisala, da sem spoznala sorodno dušo, pa vendar se bom temu izrazu raje izognila.
zaradi tega, ker sem sorodno dušo že spoznala, se zaljubila, jo ljubila, in jo ljubim še zdaj, čeprav me je popolnoma izključila iz svojega življenja...
ker preveč boli, da bi ogrozil življenje svoje ženskulje, je rekel...in mu verjamem
in ker imam najboljši približek, ki dopolnjuje moje življenje tam, kjer je prazno...kar mi duša dvojčica že po svoji definiciji nikoli ne bi mogla...

a vseeno....ko sem ga videla včeraj, kako si je nervozno popravljal lase, ko sem opazovala njegovo nervozo.....in ko sem ga slišala govoriti besede neverjetne globine...sem postala believer

in čeprav ne potrebujem še te motnje, in čeprav imam dosti trpinčenja po nepotrebnem, se je nekaj zganilo v srcu...zganilo se je v tistem delu, majhnem delu, ki je nezaseden....in pustila sem mu veselje. naj bije in naj se veseli.

there is a new kid in town.

bančne poslovalnice

ne, ne bom udrihala po njih. čeprav so vedno zaprte, ko jih rabiš. čeprav ne delajo v sobotah, ko imaš navdih in bi šel po pohištvo v Ikeo v Gradec....želim samo poustvariti enega od lepših momentov pred okencem

"želite" me je prijazno vprašal mlad moški. "plačala bi eno kotizacijo, tukaj imam žiro račun. kako je najbolj elegantno?" se mu odsmehnem nazaj, čeprav se mi v glavi svetlika, da je položnica edina metoda. ajd, bodimo malce blond si rečem, koketiranje ne škodi. "bom kar položnico naredil" še drugič posveti v vame s svojimi biseri in nerada mu predam listek. nerada zato, ker sem ga prej pol ure gnetla v roki, ker je bil nakracan s svinčnikom, in ker sem (ne vem točno zakaj rišem med telefoniranjem) nekaj številk prečečkala v rožice. še enkrat mu odvrnem nasmeh, tokrat manj iskreno in bolj v zadregi (predstavljam si, da rdim tako kot rdijo tiste prelestne prsate dekline v anime risankah, čeprav vem, da je realnost drugačna. v realnosti rdim v večjih pikah, največkrat na vratu, in v velikih spotih na licih. not nice. še posebej mixed with freckles. zgleda kot amareto sladoled posut z lešniki)...tipka, tipka in še tipka.......dvigne pogled, in njegovo mlado čelce stežka naredi tri gube..."tukaj mi piše nekaj čudnega - unimbfvv" me pogleda kot zločinca. "da, moja fakulteta" odvrnem, in veliko olajšanje mu spreleti obraz. končno nekdo njegove starosti v tej zatohli votlini od poslovalnice. najraje bi se mu zahvalila, ker moje mladosti ni opazil prej...med tem razmišljanjem se bebavo zagledam v nek evro poster skrajno desno zgoraj, ko me prekine "kaj naj napišem kot namen". "namen" rečem, ne da bi odtrgala pogled od posterja (ker mi možgani še ne funkcionirajo) in nato vanj preusmerim tako velik in žalosten pogled nevednosti, da mi kar hiti razlagati. čeprav vem, kaj je mislil, samo možgane imam zasedene (ne, ne delajo čaja, ko bi ga vsaj!). "napiši dnevi varstvoslovja-kotizacija" se stegnem naprej, trapa, kot da bi ga želela seznaniti s tipkovnico, po kateri takoalitako tipka cele dni. zabijem se s prstom v šipo, in delam normalno faco, da ne bi slučajno njegovi možgani dojeli, kak štor sem. prepozno, dojamejo. še bolj v smehu me vpraša "dnevi česa" in jaz nadaljujem s črkovanjem...namesto da bi rekla, ne vem - varstvoslovje, ne veš kaj je to? Ti razložim ob kavi...greva...
v tem se mu položnica natisne, plačam svoje in poklapano odidem iz prizorišča, kot Boudica poražena do konca....

o srajcah in srajčnikih

ena zanimiva zgodba, ki se na žalost ni uspela nadaljevati v karkoli, se je zgodila davno tega v Londonu.
Trije praktično otroci smo se zmenili s starši, da bomo bili v Londonu dva tedna tako, za hec.

Prvi dan sem ob sprehajanju ob štantih zagledala majico benda, ki je v tistem času bil že močno povezan z komercialo, ampak majica je bila še iz prejšnjih, "zlatih" obdobij. Kupila sem si majco, šle smo proti hostlu, nakar nam pade na misel čisto patetična ideja - vsaka je mogla stavit nekaj brezveznega. K, moja najboljša prijateljica, je stavila, da bo prvo noč, ko gremo ven, prebila celo v petah. Nikoli ni nosila ničesar podobnega tistim petam, ampak bila je odločena in z D sva ji prikimali. D je šla stavit, da bo zdržala celo seanso pri tetovatorju. Brez solz. Jaz nisem imela ideje, kaj bi stavila, pa sem pogledala majico, si jo oblekla, in rekla, da tistega človeka, ki bo prepoznal majico in jo komentiral, ne spustim iz svojega življenja :) mogoče sem v navalu strasti rekla poročim, bila sem mlada in neumna :D
Prvo noč smo preživele tako, da sem bila neopazna v kotu enega ogromnega in čudovitega metalskega bara, in sem samo občudovala vse plakate, ki so jih imeli po stenah. kasneje me je en robatež povabil na partijo biljarda. Ki sem jo seveda izgubila (bi si ti upal zmagat??). Zadnji kilometer in pol do hostla sem prepustila svoje udobne alstarke K, sama pa sem se lovila v tistih špičakih. Skorajda sem umrla od smeha, ko sem se videla v izložbi, pa tudi marsikoga, ki nam je prišel nasproti, sva nasmejale :D
Drugi dan je D imela dogovor s tetovatorjem. Sedele smo sprejemnici, ko je začela z jokom. Na stolu se je zlomila, je mogel prekiniti, še preden je naredil konturo. V šali je rekel nama - a naredim raje kateri od vaju tatu - pa sem rekla, ok. in tako imam tatu.
Minilo je še deset dni, majica je šla vmes trikrat v pranje, ker je bila veliko v uporabi (stava je stava!) in zadnji večer (ah, kako klišejsko, si moraš misliti) gremo na klubski večer. nekaj v stilu filmofilov. dobra ejtis glasba, jaz sem se že navadila čudnih pogledov, ki sem jih v takih klubih prejemala zaradi svoje majce. in sem se lepo usedla, zraven mene K z oboževalcem, ki je bil strašen poznavalec glasbe. pogovor se je odvijal tako; on je K vprašal nekaj, jaz sem ji prišepnila odgovor. Cyrano :) in ko sem že mislila, da bom mogla cel večer odgovarjati na njegova vprašanja, se mi približa osebek, visok, kratkolas, urejen, v srajci :) mirno se usede zraven mene in začne čisto običajen pogovor. vljudnostno sva klepetala naslednjo uro, toliko da mi je povedal, da je in Nove Zelandije, da je prišel v London pogledat, kako zgleda in ostal, ker mu je všeč svobodomiselnost (tip v srajci to reče, heh). in da je uslužbenec v banki, reče. naravnost iz šihta. zato srajca. jaz se mu nasmehnem in rečem nekaj v smislu: drugače jih ne nosiš? in on odpne tri gumbe na trebuhu in pokaže majico, ki jo je imel spodaj, identično moji :) v tistem trenutku K postane slabo (jedle smo po štantih, prav nam je) in jo peljem na stranišče...ko sem pršla nazaj, ga ni bilo več.to mi je za zmeraj spremenilo mnenje o ljudeh, ki nosijo srajce.

2012

nekoč, sedaj že v pradavnini, sem brala. brala sem predvsem, ker sem takrat še verjela v vse, kar je bilo napisano in je bilo zaradi tega vse pomembno. vsak dan v šolski knjižnici vsaj dve novi knjigi, in naslednji dan spet...prebrala sem vsa poglavja, prebrala sem opombe, prebrala sem predgovore.

in tako se je zgodilo, da je mati prinesla domov celo zbirko nekih knjig dvomljive globine in resničnosti, katere sem takoj pograbila in jih tudi do poznih noči prebirala. pregrizla sem se skozi največje zločince, največje katastrofe sveta, največje skrivnosti...in ob črnobelih slikah nlp-jev in Jacka Razparača se je moja domišljija iskrila kot plankton v čistejših vodah, kot jih premore naš Jadran...

bilo je 19. 12. 1992 (leto kasneje se je zaključilo obdobje, ko sem bila edinka) in pri teti sem prišla do poglavja o Nostradamusu. spomnim se tiste mračne napovedi (devetega meseca leta 1999 bo na zemljo prišel temni princ), in moje naivno srce se je strlo......toliko še neodkritega, toliko neizkušenega, in čez sedem let bo vsega konec? bila sem neutolažljiva. cel božični teden sem prejokala v misli na prezgodnji konec, zavračala sem hrano in vse možnosti za razvedrilo (oh, I was emo before it was popular)...bolečina je po novem letu spričo novih knjig in ah, šole zbledela, in se pojavila šele ob koncu leta 1999. takrat sem že bila v drugih vodah, življenje se je tako hitro vrtelo da se je propad zdel še bolj oddaljen in mrzek...

da. sedaj vem, da so me že rano v mladosti grdo nategnili in zato še s toliko večjo skepso gledam dokumentarec, kjer ponovno strašijo s koncem sveta- tokrat malce bolj v prihodnosti, leta 2012.
glavni argument - Maji so zapisali koledar le do tistega leta. hmmmm....glede na to, da stenski koledar sedajle obsega 12 strani z meseci, tist v blokcih mogoče obsega leto, dve, celo tri če je firma, ki ti ga je poklonila, dobrostoječa.....mogoče pa so si mislili, čez tisoč let bomo pa naprej ga naredili...zakaj bi vse začrtal za 5000 let naprej?

In zakaj tako obsesiramo s pogubo? Zgleda kot da je pogibel največji trip.....

o tem, kaj bi naredila z antropologi, pa v kateri izmed sledečih vrstic

Spodobni začetek

Sicer se ne spodobi, pa vendar začnem z opravičilom: se opravičujem za klišejsko postavitev, klišejski opis in klišejsko ime......
ko vse skupaj pogledam, bi najraje kar opustila to misel o bloganju in se raje prestavila v kak manj plastičen peskovnik, s kako manj barbie lopatko...ampak naj bo. ne izberemo si imena, ime si nas izbere samo..
zakaj Erzebeth? ker jo po svoje razumem, revo. pustimo ameriške blodnje o krvavi kneginji in vampirki in podobno. če bi kdaj stali pred oljnato sliko Erzebeth, tisto ta najbolj znano, in gledali v temačno lepoto...bi vam postalo jasno. dajte ženski neomejeno moč, in lepoto-in pobila bo vse tekmice.